Razlogi za strah in težave pri vzvratni vožnji so sicer jasni. Za začetek je za uspešno vzvratno vožnjo treba narediti nek motorični preskok. Kar naenkrat namreč vožnjo usmerjamo s premikanjem »zadnjih« koles. Potem je tu še slaba preglednost, ki je postala še slabša s sodobnimi dizajni masivnih avtomobilov z zelo majhnimi zadnjimi okni. To sicer večinoma dokaj dobro rešujejo sodobni asistenčni sistemi. Od piskanja do kamer, ki prikazujejo vso okolico avtomobila. Zaradi debelih, visokih in manj preglednih prednjih delov avtomobilov je danes pogosto celo lažje peljati vzvratno skozi tesne špranje, saj se tedaj kamera vključi samodejno in pomaga preceniti, ali bo šlo ali ne. Pri vožnji naprej jo je treba vključiti ročno. Če sploh obstaja.
Težje rešljivo zagato predstavlja kombinacija sodobnih avtomobilskih dimenzij z dimenzijami infrastrukture, ki jo imamo na voljo. Rasti avtomobilov so se z leti prilagajala tudi pravila glede dimenzij javnih parkirišč. Črte so danes večinoma narisane tako, da znotraj njih paše večina osebnih vozil. Izjema so predvsem kakšni šminkerski poltovornjaki, ki jih vsake toliko zaslediš v mestu. No, vlečenje črt je enostavno. Ko 10 parkirnih mest za spačke spremeniš v 8 parkirnih mest za športne terence, ne spremeniš pa skupne površine parkirišča, se to nekje še vedo pozna. Predvsem so opazna zmanjšanja razdalji med posameznimi vrstami parkirnih mest pri gostilnah ali trgovinah. Tako nastajajo situacije, ko preprosto ni dovolj prostora, da bi dolg in širok avto spravil v odrejeno mesto za dolg in širok avtomobil, ker drugi že parkirani dolgi in široki avtomobili zapirajo vse kote dostopa.
Za bolj samozavestno vzvratno vožnjo svetujejo vajo in potrpežljivost. Začnite počasi in se ne obremenjujte s pritiski okolice, ki sicer zna biti neučakana, polna nekoristnih nasvetov in še marsičesa manj koristnega. Bolj premišljena infrastruktura tudi ne bi škodila.
