Letošnjo ligo prvakov ste končali brez zmage, se pravi slabše kot lani, ko ste bili do zadnjega kroga v igri za napredovanje v izločilne boje. Zakaj?

Realno so bile letos vse tri ekipe, Itas Trentino, Tours in Rzeszow, na papirju močnejše od nas in mislim, da je bila to najslabša možna skupina, ki smo jo lahko dobili. Po drugi strani pa z izjemo tekme v Rzeszowu nikoli nismo bili nadigrani. V večini tekem smo imeli svoje priložnosti, predvsem tu mislim na obe tekmi s Toursom, ko bi se dalo narediti tudi kaj več. Želeli smo si vsaj ene zmage, žal je nismo dosegli. Toda po drugi strani smo od nasprotnih ekip dobili veliko pohval v smislu, da se je končno pojavil nekdo, ki na tej ravni tekmovanja daje priložnost mlajšim igralcem, in to je zagotovo pozitivno. Mislim, da moramo stremeti k temu tudi v prihodnosti.

V čem je bil vaš največji zaostanek v primerjavi s tekmeci?

Največja razlika je bila igra v bloku. Če govorimo o tistih blokih, ko smo se dotaknili žoge in smo imeli potem možnost protinapada, niti nismo toliko zaostajali, vendar je bilo število točk, ki smo jih dosegli v tem elementu igre, prenizko in vedno v korist nasprotnika.

Ali je to tudi posledica tega, da imajo ekipe, proti katerim ste igrali, že v domačem prvenstvu veliko težkih tekem?

Že francosko prvenstvo, kaj šele italijansko ali poljsko, je takšno, da je tam vsaka tekma zelo blizu ali enaka ligi prvakov. Tega se moramo zavedati. Če bi tudi mi več sezon zaporedoma v domačem prvenstvu igrali na podobni ravni, bi bila to zagotovo dodana vrednost. Ampak tega ni, zato se moramo prilagoditi in se navaditi na takšno igro na tistih šestih tekmah, ki jih igramo v ligi prvakov.

Pred leti nas je ACH Volley razveseljeval z uvrstitvami v ligi prvakov, zadnja leta žal ne več. Ali je to posledica manjšega proračuna v primerjavi z najboljšimi evropskimi klubi?

ACH ima že nekaj sezon podoben proračun in s tega vidika klub dela vse, kar lahko. Res pa je, da so šle cene igralcev, še zlasti po letu 2020, zelo navzgor. Igralci, ki so do takrat stali 50 enot, zdaj stanejo sto, tisti srednji ali zgornji razred igralcev je postal zelo drag, produkcija mladih igralcev pa je na splošno nizka. Zato nam je še posebej godilo, ko mi je po tekmi v Trentu njihov predsednik Bruno Da Re dejal, da tega, kar mi delamo, ne dela nihče več. Danes je, če imaš denar, igralca lažje kupiti kot ustvarjati. Druga težava je, da ko najdeš mladega igralca, mu moraš istočasno dati priložnost na igrišču, hkrati pa loviš rezultat. To je težko in tega nihče ne počne, tu nastaja deficit. Mislim pa, da denar ni edina težava, s katero se soočamo slovenski klubi. Lahko bi imeli tudi precej višje proračune, pa je vprašanje, ali bi lahko pripeljali bistveno boljše tujce, ki so na vrhuncu svoje moči, ker ne gre samo za denar. Gre tudi za konkurenčnost okolja in to je glavna težava slovenskega športa.

Omenili ste ustvarjanje igralcev. Sodeč po zadnjem primeru Nika Mujanovića je tudi to postalo vprašljivo, namreč koliko se to splača.

Tega ne bi želel komentirati, ker primera ne poznam dovolj. Dejstvo je, da drugi, tu mislim na tuje klube, ne morejo kar tako jemati naših igralcev. Zgodilo se je, kar se je, bodo pa morali tudi klubi bolj paziti, kakšne pogodbe bodo podpisovali z igralci. Če je narejena že minimalna napakica, bodo nekateri to izkoristili. In na to bodo morali biti klubi še posebno pozorni.

Zdaj ste popolnoma osredotočeni na obe domači tekmovanji, državno prvenstvo in pokal, le naslov državnega prvaka pa vam tudi v prihodnji sezoni zagotavlja igranje v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju.

Tudi če ne bi bilo tako, bi bil naslov državnih prvakov naš glavni cilj. Vsekakor se obeta še zanimivo prvenstvo.

Že danes vas čaka tekma s Calcitom. Prav tekme s Kamničani, tudi če ne gre za odločilne tekme za naslov državnega prvaka ali pokalni naslov, so že dobro desetletje poslastica slovenske klubske odbojke.

Tudi vmes se najdejo tekme, ki so na visoki ravni. Vsaj v letošnji sezoni ne smemo pozabiti na Maribor in Triglav, ki nam je letos že dvakrat vzel po točko, premagal pa je Kamničane. Res je, da smo, kar zadeva točke, v veliki prednosti pred tekmeci. Realno je, da bomo morali oboji močno paziti, kajti ni samoumevno, da bomo do konca prvenstva premagovali svoje nasprotnike. Njihova prednost je v tem, da lahko proti nam igrajo sproščeno, ker nimajo česa izgubiti.

Kamničani vas iz leta v leto skušajo prehiteti in vsaj v začetku letošnje sezone so bili v boljšem položaju. Zdi se, da so se zdaj karte nekoliko premešale, še zlasti po odhodu Mujanovića in poškodbi Črta Bošnjaka.

Po mojem mnenju se še ni nič premešalo, ker še vedno ni nič odločeno. Tudi po današnji tekmi ne bo. Prednost domačega igrišča je v končnici določena prednost, ne bo pa odločilna. Preprosto se bo čez dva meseca, ko bo končnica državnega prvenstva, treba postaviti na novo. Še pred tem nas čaka finale pokala. A kakor koli že, pred nami je še en derbi in pričakujem zanimivo tekmo.

Delovali ste tudi v tujini. Kam bi po kakovosti uvrstil derbije med vami in Kamničani?

Z izjemo Italije, Poljske, Rusije, Turčije, morda še Francije, so po kakovosti tu že naše tekme. Raven odbojke, ki jo oboji igramo, je visoka. To so tekme, ki se jih splača videti v živo. Raven slovenske lige se je v zadnjih desetih letih krepko povišala. Trdim, da imamo v tem delu Evrope najmočnejšo ligo in da se z njo ne morejo primerjati hrvaška, madžarska, avstrijska, slovaška niti češka liga.

Verjetno bi si želeli le še več gledalcev na tribunah.

Seveda, čeprav je letos, vsaj na naših tekmah, nekaj več gledalcev kot v prejšnjih sezonah, ampak še vedno manj, kot bi si zaslužili. Večjega obiska bi si želel tudi v vseh drugih dvoranah, čeprav je na naših tekmah v Kamniku, Mariboru, Murski Soboti in drugod vedno dovolj ljudi. Zavedati se moramo, da so v slovenski ligi igrali vsi slovenski odbojkarji, ki zdaj osvajajo kolajne na največjih tekmovanjih. Imamo veliko mladih, nadarjenih igralcev, ki bi si zaslužili večji obisk.