Kot je v Slovenskih novicah zapisala Mihaela Malečkar, šefinja Astrološkega inštituta Mihaele Malečkar, vstopamo v obdobje mrkov in bo treba pripeti pasove, saj bo življenje postalo malce bolj turbulentno. »Čas mrkov je čas sprememb. Včasih popolnoma nepričakovanih. Trditi, da so mrki znanilci težav, je napačno. Isti mrk lahko nekaterim prinese odlične spremembe, drugim težave, tretjim nič – odvisno od tega, kako se veže na rojstno karto.« Tisti, ki so minuli konec tedna rajali v Planici na tradicionalnem zaključku sezone v smučarskih skokih in poletih, niso zaznali kakšnih posebnih znanilcev težav, povezanih z mrkom, saj je bilo vzdušje prešerno kot le kaj. Le ob poklonu v slovo dvema velikanoma, doktorju Andreju Staretu v vlogi komentatorja in Petru Prevcu v vlogi planiškega orla, je bilo nekaj turbulentnih prebliskov v obliki solz. »Slovo je bilo zelo čustveno. Nisem mogel verjeti, koliko ljudi me podpira, me spremlja in spoštuje. Vedel sem, da bo nekoč treba oditi, a nikoli si nisem mislil, da bo slovo tako čustveno. Tudi nekaj solz sem potočil,« je za revijo Lady zahlipal upokojeni mojster komentatorske retorike. Nekaj emocionalnih besednih zvez, ki so bile skoraj povsem usklajene s Staretovimi, je bilo v izteku Goriškove letalnice slišati tudi iz Prevčevega tabora. »Res je bilo ganljivo in šele zdaj sem dejansko doumel, koliko ljudi mi je vseskozi stalo ob strani in me podpiralo ter delilo veselje z menoj. Nisem si predstavljal, da sem tako čustven, saj sem komaj spravil skupaj nekaj stavkov, le stežka sem zadrževal jok,« je še zadnjič v vlogi letečega profesionalca zadrhtel glas Peru Mišici.
Nista pa bila velezvezdnika skakalnega športa edina, ki sta bila oblegana s fotoaparati. Kot so zapisali v Slovenskih novicah, sta na planiški povorki najbolj blestela predsednik vlade Robert Golob ter njegova uradna spremljevalka in svetovalka Tina Gaber. »Mnogim je padla v oči njuna obleka – medtem ko se je Golob oblekel v volneni plašč, ki ga nosi na sprejemih državnikov po tujini, je Gabrova vihtela zastavo v najmodernejšem oprijetem smučarskem kombinezonu. Smučarska obleka na 37-letni bivši misici, ki še danes skrbi za svoj vitki stas, je na družbenih omrežjih kaj hitro postala predmet obravnave, nekaterim pa je uspelo izbrskati, da je treba za takšen smučarski komplet odšteti okoli tisoč evrov,« se je glasil podroben raport iz planiškega zvezdniškega zakulisja.
Valentina Plaskan celi rane na Maldivih
Zdaj pa k pripravam na velikonočne bakanalije. V reviji Lady so sklenili, da se temu zveličavnemu prazniku posvetijo s temo o tem, ali obstaja razlika v praznovanju velike noči nekoč in danes. »Kakšne dolžnosti so imeli znani Slovenci in Slovenke kot otroci ob praznovanju velike noči in kakšne imajo danes pri pripravi velikonočnih dobrot?« pa je bilo glavno vodilo raziskovalne naloge. Ivan Hudnik, uveljavljeni glasbeni izvajalec, je razložil, da je največja razlika v tem, kako polna je bila družinska miza. »Spomnim se, da smo prišli od maše zelo lačni in smo komaj čakali, da se bo jedlo. Včasih je bilo vsega manj. Nisi imel možnosti vsak dan jesti šunko, to se je zgodilo le ob praznikih. Danes je moja naloga, da priskrbim dobro šunko in jo potem skuham,« je oznanil Hudnik. Hudnikovemu poklicnemu kolegu Marku Vozlju pa so privreli na dan spomini, vezani na butarice ter na igro zbijanje pirhov s kovanci in seveda na bogato obložene mize. »Šele med odraščanjem spoznavaš, da ni smisel tega praznika v prenajedanju in obilici hrane, ki je čisto simbolična. Danes je vse postalo bolj racionalno, ni pri vsaki hiši po pet potic, temveč se med seboj dogovorimo, kdo bo kaj pripravil. Vloga nas fantov je seveda ribanje hrena,« je o velikonočni tradiciji nekoč in danes pripovedoval Vozelj.
Ker se veliko noč praznuje bolj kot ne v slogu družinske duhovne folklore, večjih migracij slovenskega delovnega ljudstva na kakšne boj oddaljene točke geografske širine in dolžine ne pričakujemo, zato smo lahko veseli, da smo dobili nekaj medijskih razglednic iz tujine še pred začetkom velikonočne procesije. Prva je prisopihala z rajskih plaž Maldivov, kamor se je odpravila voditeljica, novinarka, igralka in pesnica Valentina Plaskan, kot so jo predstavili svojemu bralnemu krožku na spletnem mestu žurnal24.si. Kot so še posebej poudarili v uvodu, je za Valentino naporno obdobje zaradi službe na javnem zavodu RTV Slovenija. Sicer je bila, kot so izpostavili, že konec poletja na robu izčrpanosti, na daljši oddih pa je utegnila skočiti šele pred kratkim. »Večino časa sem preživela pod vodo, ko sem se bodisi družila z želvami, plavala z morskimi psi in mantami bodisi občudovala neverjetno pestrost živih bitij, ki z barvitostjo in živahnostjo polnijo grebene atolov. Vsakič, ko sem se preselila v svet pod gladino, sem se počutila, kot da sem vstopila v brezkončen akvarij, kjer so na enem mestu zbrane vse najbolj eksotične ribe in druge živali podvodnega sveta. Prevzel me je tudi izlet na enega najbolj zelenih otokov Maldivov Thoddoo, ki se zaradi lastnega izvira vode šibi pod težo svežega sadja in zelenjave,« so zapiski z živega otoka, kjer pa Plaskanova ni uživala zgolj med sadjem in živalmi, temveč se je razvijala tudi osebnostno. »Na Maldive, najmanjšo muslimansko državo v Aziji, sem prispela ravno ob začetku ramadana, ko svet na neki način kar obstane, čemur sta prilagojena tudi časovno omejeno obratovanje trgovin in uživanje hrane. Tudi sama sem v teh dneh več časa posvetila raziskovanju presežnega in svojemu duhovnemu razvoju,« je še primaknila vsestranska umetnica.
Lesena afriška maska
Severno od zatočišča Plaskanove, v Indiji, pa sta svoj duhovni naboj brusila zakonca Ribič-Đurić. »Doletela naju je izjemna čast, da naju je povabil eden največjih živečih gurujev Svami Paramahamsa Višvananda. Po vsem svetu ima na desetine ašramov, najbolj pa je poznan tisti v Indiji, saj stoji v svetem mestu Vrindavan,« se je Tanja Ribič prav za Slovenske novice in njihovo literarno skupnost oglasila kar iz Indije. Kot je še razodela, sta z Đurom že večkrat želela obiskati Indijo, saj sta jima vzhodna filozofija in religija blizu, prav tako pa redno prakticirata vzhodnjaške tehnike meditacije. Kot je še navedeno v reportažnem zapisniku, sta kot gosta znanega guruja obiskala tamkajšnji ašram in še mnoge templje, kjer so ju vsi ljubeznivo sprejeli, povabljena sta bila na gurujev čoln, kjer sta spuščala svečke na palmovih listih v sveto reko Jamuna, spoprijateljila pa sta se celo s svetim drevesom, na katero je menda plezal sam mali Krišna. »Če prisloniš uho nanj, slišiš bitje srca,« je v pozdrav Sloveniji še vzhičeno sporočila Ribičeva.
Še en svetovni popotnik z mistično izkušnjo, Luka Mesec, se je oni dan oglasil kritični javnosti, zbrani pod okriljem revije Jana. Dasiravno ne s terena, ampak v obliki intervjuja ob deseti obletnici, odkar je bil izvoljen za poslanca, v katerem je izdal, da je bil lani na afriški celini, kjer se je počutil, kot bi bil na drugem planetu, od tam pa je v svoj dom prinesel odganjalca zlih duhov. »Iz velike zaprašene trgovine v Gani sem prinesel leseno afriško masko. Ta, ki sem jo vzel s seboj, je bila menda last neke afriške princese, ki je z njo odganjala zle duhove. Tako kot tisti kurent tam zgoraj na polici, ki mi ga je dal gospod Kerin, direktor Centra za socialno delo Ptuj. Dejal je, da odganja zle duhove, in mi svetoval, naj ga dam v pisarno. Ker sem vedel, da v pisarni eden ne bo dovolj, sem ga prinesel domov. In tukaj deluje,« je o izganjanju zlih duhov povedal Mesec.
