Kot se je vnovič jasno pokazalo v zadnji aferi Litijska 51, »stare« stranke pri večjih korupcijskih poslih sodelujejo in ustvarjajo dolgoročno škodo. Ta je mnogovrstna in dolgotrajna, kot npr. v primeru Teš 6, kjer ne gre le za krajo davkoplačevalskega denarja, pač pa tudi za ekološko in energetsko katastrofo.
Slovenijo razjeda rak korupcije, oziroma bolje rečeno, kriminalni paraziti so se tako razpasli v organizmu družbe, da naša država pada na lestvicah, ki merijo stopnjo korupcije in se nahaja na primerljivih mestih kot Italija ali Dominikanska republika. Pokraden javni denar v Sloveniji se ocenjuje na 3,5 milijarde na leto. Če bi omenjeno vsoto v nekaj letih zmanjšali vsaj na polovico, bi s tako »privarčevanim« denarjem (ki »čez palec« pomeni npr. 12 % državnih prihodkov) lahko rešili marsikateri problem, če že ne zagnali katero od reform na področju javnega zdravstva, šolstva, uprave in ostalih javnih sistemov, ki vidno propadajo.
Zato bi bil čas, da državljani dobijo možnost, da na volitvah izberejo stranko, ki bo za izhodišče svojega programa postavila prav boj proti korupciji. Pa ne le v smislu meglenih sloganov, kako se bo spoštovalo načelo ničelne stopnje tolerance do korupcije. Potrebni so konkretni ukrepi – nekateri, ki se zdijo smiselni bi lahko bili:
– vzpostavitev specializiranega sodišča za pregon gospodarskega kriminala in korupcije;
– poenostavitev procesne in kazenske zakonodaje, ki bo drastično skrajšala čas med začetkom predkazenskega postopka in pravnomočno sodbo;
– zaostritev kazni za kazniva dejanja s področja korupcije in prepoved opravljanja javnih funkcij za vse obsojene delikvente;
– ustanovitev posebnega oddelka znotraj NPU za javne investicije;
– neomejena finančna in kadrovska podpora pravosodnim organom pri zatiranju korupcije.
Možnosti za napredek je poleg naštetih še precej. Ključen cilj pa bi moral biti, da se delež odkritih in v razumnem roku procesiranih kaznivih dejanj s področja korupcije zelo občutno poveča. Da imamo nedokončane sodne postopke proti najbolj vidnim politikom v državi, ki se vlečejo po 15 in več let, gotovo ni sprejemljivo.
Jasno pa je, da s starimi obrazi in starimi strankami napredka na tem področju ne bo. Državljani bi gotovo prej zaupali politično »novim« obrazom, ki pa niso neznane osebe. Npr. ljudem, ki v javnosti uživajo ugled »žvižgačev«, saj so se izpostavili z opozarjanjem na kriminalna dejanja vsakokratne vladajoče politike, gotovo tudi nekaterim iz sedanjih NVO ali katerim od funkcionarjev, ki so svoj mandat uspešno in korektno oddelali. Vprašanje je le, ali imajo te osebe, ki bi jih javnost prepoznala kot verodostojne borce proti korupciji, voljo, da se povežejo in odidejo na volitve. Resen boj s korupcijo se lahko začne le pri vzvodih oblasti, ki spreminja zakonodajo in odloča o milijardah državnega denarja. Torej s participacijo na izvršilni in zakonodajni oblasti. Če imajo posamezniki pogum in pokončnost, da se izpostavijo in javno bijejo posamezne bitke (ki so sicer zelo hvalevredne, vendar »sistema« same bo sebi ne bodo spremenile), bi bilo prav, da se organizirajo ter pokradenemu in osleparjenemu ljudstvu ponudijo alternativo. Verjamem, da uspeh ne bi izostal ne na volitvah, ne pri zatiranju korupcije.
Dragan Matić, Srednje Gameljne
