»Je zelo skrbna, marljiva, ocene je imela vedno najboljše, malo ji je bilo celo dolgčas v osnovni šoli, češ, da se z nikomer ne more prav veliko pogovarjati, vse sošolke da se ukvarjajo pretežno z neumnostmi. Komaj je čakala, da gre v srednjo šolo, na gimnazijo. In predvsem - je perfekcionistka. Vse mora biti na svojem mestu. Veste, ti otroci imajo največje tveganje za prehranske motnje,« pove mati.
Otrok potrebuje pomoč, a ne moje
Hana je hujšala, izgubljala je težo, a se zaradi tega ni počutila bolje v svojem telesu. Nasprotno. Opažala je nove in nove napake. »Nismo razumeli, kako se ona vidi. In ko se mama otroku ne more približati, je grozno. Govorila sem ji, naj se pogleda, da je suha, da ni debela. 'Kaj je s tabo?' sem jo spraševala. Napaka. Ker ko je to slišala, se je samo še bolj zaprla, kot školjka; malo bi potrebovala neke pozornosti, prične poslušati, ampak ko sliši kaj takega, se takoj spet zapre. To je najslabše možno, kar lahko narediš. Ker ona se vidi tarčno, recimo noge so okej, ampak roke pa so malo predebele,« nadaljuje mati.
Pričela se je obnašati čudno. Začela se je zdravo prehranjevati, a obenem ko je hujšala, je postajala vedno bolj jezna, agresivna, o ničemer se nisi mogel pogovoriti z njo. Oblačila se je vedno bolj ohlapno, vsakič, ko sta šli v trgovino, so bila oblačila vedno širša, a ker so sedaj taka moderna, se ji ni zdelo čudno, pripoveduje mati: »Začelo jo je zebsti. Prva stvar, ki sem jo opazila, so bile vijolične roke. Neprekrvavljene, mrzle. Dobro, otrok potrebuje pomoč, in več kot očitno ne moje. Vztrajala je, da ni nič narobe. Izgubila je menstruacijo in mi tega ni povedala. Takrat sem bila pripravljena storiti karkoli, poiskala sem informacije, pisala pediatrinji in skupaj sva naredili načrt.«
Od jutra do večera - hrana
Hano bo treba malo prestrašiti oziroma ji predstaviti realno sliko - v resnici je bila le za las stran od hospitalizacije. To so bili težki trenutki, veliko jokanja, a na koncu je deklica priznala, da res potrebuje pomoč. »Razkrilo se je tudi, da nikoli ni pričakovala, da bo prišlo tako daleč, želela je le shujšati nekaj kilogramov. In kar naenkrat ni mogla več nehati. Prišla je do faze, ko se je bala hrane. Ti otroci od jutra do večera mislijo samo na hrano. Zvečer o tem, kaj bodo pojedli zjutraj, nato o kosilu, koliko kalorij bo prineslo to, koliko ono ... Sposobni so se zjokati, ker je nekdo pojedel pol kosa kruha manj od njih. Spremljajo, kaj jedo drugi, in skrbijo za to, da bodo sami pojedli manj. Seveda sem ji govorila, naj je, ampak to so bile same travme. Vsak dan je telovadila, delala vaje, ena ura v sobi - trebušnjaki, vaje za roke, za hrbtne mišice, vse.«
»V resnici je zelo trpela, in šele ko je videla, da razumem njeno stisko, ko ji nisem več govorila, da naj za vraga je, pa kaj vse je narobe z njo, se je stvar obrnila. Povedala sem ji, da ni kriva sama, da je normalno, da se to zgodi mladostnikom, da gre za bolezen in da je treba k zdravniku po pomoč. Da ni edina, ampak da se s tem sooča veliko najstnic. Takrat je šele začutila, da mi lahko zaupa. Ker pred tem - karkoli sem rekla, je bilo še slabše. Želela sem pomagati, a iz te rane je le še bolj mezelo, kaj šele, da bi ji celila rano«.
Kot da je okoli nje sto zidov
Začelo se je zdravljenje. Hana je bila čisto na spodnjem robu še vzdržne teže, če bi zdrsnila malenkost nižje, bi bila v nevarnosti. Mlado telo potrebuje energijo, gradnike, organi se še razvijajo, rastejo, dodatna izguba teže bi lahko bila usodna.
Hana je ugotovila, da gre zares, strokovno plat so nudili v ambulantah, oporo doma mama. Stranski učinki vsega tega so bile razne motnje. Z anoreksijo so se pojavile druge motnje, denimo kompulzivna - različni obredi, zobe si je umivala po štirikrat na dan po pet minut, brisanje nosu, umivanje rok - štirikrat samo zvečer. Imela je težave z zvoki - slišala jih je pet- do šestkrat glasneje kot ostali. »Vse to mi je povedala kasneje, ko mi je začela zaupati, pred tem pa, kot da je okoli nje sto zidov. Da lahko začneš pomagati, je bistveno, da otrok začuti, da ga razumeš. Medtem pa ga je strah, zaprt je vase, med odmori v šoli je sedela sama, samo čakala je, da gre od tam. Vseeno ji je bilo, če so vsi mislili, da je čudna.«
»Ob vsem tem si odgovoren starš seveda nastavi ogledalo - ni konca preizpraševanja o tem, kaj je šlo narobe. Slaba samopodoba in ta bolezen izhajata iz družine. Kje smo zgrešili kot družina? Kaj smo storili narobe? Smo preveč brezskrbno komentirali ljudi na ulici? Sem kdaj kaj takega rekla? Je babica kaj rekla? Ampak otroci nimajo navodila za uporabo, kot starš si moraš priznati, da je to tvoja stvar, da si otrok ni sam pridelal tega. Ampak če si zrela oseba, si to priznaš, poiščeš pomoč in ukrepaš,« pripoveduje Hanina mati.
Tri korake naprej, dva nazaj
Zdravljenje je teklo počasi, sodelovali so pediatrinja, pedopsihologinja in pedagoginja. In seveda cela družina. Vsem ni bilo takoj jasno, s čim se sooča Hana, posebej ne mlajšemu bratu. Navajen je bil »bockanja« sestre, ko je dojel, da je zadeva resna, da to ni iskanje pozornosti, da ni »butasto«, se je razjokal. Tudi očetje praviloma težje razumejo te vrste stisko: »Potem je bilo treba garati še na tem koncu. Ampak je uspelo.«
Potem je šlo tri korake naprej in dva nazaj, pa dva naprej in tri nazaj, pol kilograma gor in tričetrt dol, vse se vrti okoli teže in hrane. Šteli so dekagrame. »Bala se je hrane, bala se je tehtnice. Zato je pomembno, da si dosleden, da vztraja cela družina, da otroku vsak dan daješ motivacijo. Pri tem te kot mamo seveda skrbi za zdravje otroka, boli te, ker veš, da trpi. V glavi se ti zdi tako enostavno, v resnici pa je težko za znoret. Tudi mami kdaj zmanjka energije, za starša je res zelo težko. In prva stvar pri tem je samopodoba, ko si jo otrok dvigne, se začne zadeva obračati. Dokler ni zadovoljen sam s seboj, ne gre nikamor. Obenem se ti ne sme otrok tako smiliti, da popuščaš. Ves čas sem ji dala vedeti, da lahko od mene pričakuje oporo, ne pa potuhe.« Da, mama prehodi isto pot kot otrok, če ne še daljše in bolj strme.
Počasi so šle kile gor in vsakič, ko je končno pridobila kilogram, je mati skakala od sreče, hči pa je planila jok. »Vsakič, ko je bila teža kak dekagram nižja, se ji je na obrazu narisal nasmešek. Ampak počasi je ob vsem prigovarjanju ugotovila, da je ne zebe več, da ima več energije, začutila je fizično moč. Prej je bila tako šibka in izčrpana, da ni zmogla skoraj ničesar. S fizično energijo so prihajali premiki v glavi,« prve znake veselja opisuje mama.
Tako so se počasi in mukoma izvijali iz primeža bolezni in danes je Hana bistveno boljša. Ne vedo še, ali je čisto opravila z boleznijo, ampak vse kaže na to in obeti so dobri, sploh ker dekle ve, kaj vse je prestalo. »Če naša zgodba komu pomaga, toliko bolje,« zaključi mama in poudari dvoje - strokovno pomoč in zaupanje: »Zaupanje je ključno.«
