Rasli smo v postjugoslovanskih časih, ko je bila v Mariboru situacija zaradi industrije, ki je tam propadala, kar slaba.
So vaši starši to čutili?Da, so, a so se pobrali. Mi iz blokovskih naselij iz središča mesta smo se družili na ulicah in ne vem, kako bi se drugače izražali kot v jeziku, v katerem se.
Maribor je imel svoja 60. in 70. leta, ki so dala svoje rock generacije. S kolikšnim delom tega ste se skozi odraščanje prav tako seznanili.Da, to so bili Rdeči dečki, s čimer smo bili zgolj seznanjeni, ni pa bilo v našem duhu. Mi smo bolj predstavniki amerikanizacije, ki se je zgodila v našem času. Začeli smo s Sex Pistols, ki so bili zagotovo prvi, potem pa smo hitro prešli na kalifornijsko sceno. Začel se je razvijati splet in vse to smo lahko slišali.
Tako po izvoru kot po zvoku spominjate na mestne kolege Happy Ol' McWeasel. Za kakšno povezanost gre?Nekateri od nas smo nekoč igrali pri njih oziroma v obeh zasedbah, obenem pa izhajamo iz istega okolja, smo stari prijatelji in ne more biti dosti drugače. Ozadje odraščanja je popolnoma enako. Smo generacija, ki je začela s večglasnim »suferaštvom« kakšnih Bad Religion, ob katerih se je dalo pomisliti, da je punk lahko tudi bolj polišpan in da mi ni treba biti povsem nihilističen. Bolj izhajamo iz hard core scene kot pa iz prvih generacij. Smo pa še vedno punk pri besedilih, kjer smo cinični, kot je cinično naše mesto.
Maribor cinično mesto?Zelo cinično mesto.
Ali pravilno razumem, da ste dosegli neki status polprofesionalcev. Si z igranjem priigrate dodatno mesečno plačo?To ne.
Polovico?Mogoče pol, še vedno pa velja, da se to gremo predvsem zato, ker smo še dovolj nori, da se gremo. Ker če bi hoteli živeti od tega, bi morali igrati na porokah.
Besedila govorijo o ljudeh, ki so vaše okolje. Ki so danes stari že skoraj 40 let, imajo za seboj že kakšno poroko, tudi ločitev, stečaj in še kaj. Je to tudi dejansko vaše občinstvo?Lahko bi se reklo, da tudi. Glavnina občinstva je študentska populacija, veliko imamo svoje generacije, prav tako veliko je tudi mladine. Mislim, da se vsaka generacija lahko poistoveti z besedili, kot je: »Rad bi spizdu nekam stran, pa ne vem, kam.« To si je nemara vsak že kdaj rekel.
Precej dobro upovedujete jebivetrstvo, v besedilih se dotikate zadev, kot je smiljenje samemu sebi, kar je osvežujoče slišati.Smo precej direktni. Morda je kdo bolj lene sorte. Naj bo, kaj se bomo zdaj obremenjevali.
Uporabljate precej kletvic. Kje vas vrtijo oziroma kdo vas ne?Verjetno nikdar ne bomo vedeli, ker mi ne bomo nikdar nehali preklinjati, oni pa ne bodo nikdar svojega spustili. Verjetno je glavna oporna točka Val 202. V pogovornem jeziku so kletvice del besedišča, ki se ga niti ne zavedaš. Močna čustva lahko izraziš le s kletvico. Kar zadeva radijske postaje, smo nekje vmes, da smo za alternativo preveč komercialni in za komercialo preveč alternativni. Včasih kaj popravimo in tudi zamenjamo kakšno besedo, se pa temu zelo izogibamo, obenem so nas sprejeli takšne, kot smo. Prišli smo do točke, da lahko uporabljamo kletvice, navsezadnje pa izhajamo iz punka.
Vaša mariborščina daje vtis hibrida z ljubljanščino, kar si razlagam s tem, da se je po letu 1991, ko je Ljubljana postala glavno mesto države, slovenski prostor prek vsebin, ki so bile v občem obtoku, mikroglobaliziral tudi prek Siddharte. Naj vas v tem primeru vprašam, kako pomembna je Siddharta za vas?Zelo. Oni so za nas prvi slovenski izdelek, prvi, ki so v začetku tega tisočletja postali ogromni, s čimer so pokazali in dali misliti, da je to mogoče in da lahko tudi mi poskusimo.
Kot vidim, družno nastopate z ljubljansko zasedbo Lim, smrad in žila. Kako je prišlo do tega mariborsko-ljubljanskega sodelovanja?Poznamo se še iz časov okoli leta 2000, ko so njihovi člani igrali pri Leaf Fat, mi pa v zasedbah, kot je Low Value ali Trash Candy. Takrat s punkom nisi mogel priti nikamor. Oziroma smo s Trash Candy sicer ogromno potovali s kombijem po Evropi in imeli po 180 koncertov, vendar je šlo za povsem naredi sam okoliščine, ko smo bili povezani z bendi po Evropi in smo drug drugega vabili. Ne vem, ali si mladi bendi dandanes drug drugemu delajo koncerte, kar je edini način, da prideš ven.
Obči vtis je, da so se razmere zbirokratizirale in da tudi najbolj alternativno omrežje deluje na pogon menedžerjev.Ti gradniki se morajo vzpostaviti zaradi potrebe, če že začneš na tak način, pa mislim, da ni pristno.
A vendar tudi vi dajete vtis ljudi, ki so se ne več najmlajši odločili, da naredijo resen bend, ki bo poskusil narediti kaj več, kot vam je uspelo prej?Zelo enostavna zgodba je zadaj. V čudnem čustvenem obdobju, ko sem bil precej na tleh, tudi pri drugih ni bilo nekega presežnega elana, sem naredil dva komada in investiral zadnjih 1000 evrov v videospot, rekoč, da gre za ultimativni poskus. Da vidimo. Zadeva je dobila zagon. Stvari delujejo, samo ko same dobijo zagon.
Z videospoti se nasploh ne hecate. Koliko ste jih posneli do zdaj?Kakšnih osem ali devet.
Je to drago?Je drago, vendar ne gre brez tega, obenem pa ne moreš delati s polprodukti. Ne gre samo za denar. Gre tudi za čas.
Kakšne so številke glede gledanosti?Največ okoli 800.000 ogledov. To je ta prvi video.
Ta za tisočaka?Da, ta.
Osupljivo.Se strinjam.
