Druga premiera letošnje sezone v Mali Drami bo slovita groteska Tango poljskega dramatika in pisatelja Slawomirja Mrožka, ki jo bodo v režiji Luke Marcena odigrali jutri ob 20. uri. »Vsekakor je to najbolj znano in odmevno Mrožkovo besedilo, s katerim si je pridobil svetovno slavo, vseeno pa je bilo pri nas uprizarjano izjemno redko,« opominja Vesna Jurca Tadel, ravnateljica SNG Drama Ljubljana. Pri tem je zanimivo, da je bila igra, napisana leta 1963, krstno uprizorjena v Beogradu – ne pa denimo na Poljskem – oziroma v Jugoslovanskem dramskem gledališču, in to leto dni po svojem nastanku, leta 1965 pa tudi na odru ljubljanske Drame, kar je bila četrta uprizoritev tega besedila na svetu. Toda ta predstava je bila deležna izrazito negativne kritike Josipa Vidmarja, kar je najbrž botrovalo temu, da je v prihodnjih letih (in desetletjih) na programih slovenskih gledališč praktično ni bilo, z izjemo dveh študijskih postavitev na AGRFT in dveh uprizoritev v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.
»Besedilo je bilo v tistem času razumljeno kot izrazito politično,« še dodaja ravnateljica. »V njem je Mrožek na satiričen način obračunal s komunizmom, vendar pa ta fantastična mešanica različnih žanrov hkrati ponuja tudi groteskno podobo družine in spopada generacij v svetu, v katerem vrednot ni več.« Kot pravi, se ji je tudi zato zdelo pomembno, da se predloge, močno zaznamovane s časom nastanka, toda v nekaterih vsebinskih poudarkih precej podobne današnjemu trenutku, režijsko loti nekdo iz mlajše generacije.
Med ironijo in tragičnim
»V osnovi me je Mrožkov svet pravzaprav pritegnil na treh ravneh,« se spominja Luka Marcen. »Najprej kot snov, ki omogoča poigravanje z nekakšno kolektivno uprizoritveno strategijo, opravka imamo namreč z mehanizmom, ki svet hkrati gradi in uničuje. Na drugi ravni se ta svet giblje na tanki meji med groteskno-absurdnim in tragičnim, med smešenjem in ironijo ter popolnim razpadom vseh vrednot, kjer vzpostavljene norme nemara sploh ne morejo več preživeti v okolju, ki se oblikuje na novo; to stanje ni le precej aktualno, ampak je tudi gledališko zanimivo. In navsezadnje je kot vstopna točka zanimiv tudi položaj neke družine, ki je v resnici odsev celotne družbe – ta se na vse načine oklepa tistega, kar je še ostalo od njenega sveta, a pri tem te ostanke zgolj dokončno razgradi.«
Kot pristavlja dramaturg predstave Rok Andres, je Mrožka med drugim smiselno uprizarjati že zato, ker je satire danes vse manj. »Njegova dela so v preteklem stoletju umeščali v gledališče absurda, toda sam je to oznako zavračal – vseeno pa je v svojih dramah pogosto uporabljal absurd kot strategijo.« Pri Tangu tako satiro, grotesko in absurd izrabi za kritiko takratnega režima v domovini, toda kljub tej vpetosti igre v njen čas s svojim humorjem ponudi tudi več temeljnih resnic o družini in družbi. Scenografijo je zasnovala Sara Slivnik, kostumografijo Ana Janc, odrski gib je oblikovala Lara Ekar Grlj, svetlobo Andrej Hajdinjak, avtor glasbe pa je Mitja Vrhovnik Smrekar. Igrajo Timon Šturbej, Maša Derganc, Jurij Zrnec, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Boris Mihalj in Eva Jesenovec.
