Za to, da res ni nič več tako, kot je bilo, smo dobili dokaz minuli petek, ko nas je doletela kataklizma bibličnih razsežnosti – dvajset centimetrov snega. »V tem trenutku lahko rečemo le, da je Slovenija obstala,« se je glasil naslov v Slovenskih novicah tam nekje dopoldne, ko se je kristalizirana voda še vedno vsipala na nas in je država obtičala v zimskem primežu. Če so se tisti, ki so se v tistih dneh vozili po slovenskih avtocestah, cestah in ulicah, držali za glavo, ker je sneg čistilce snega ponovno neprijetno presenetil, pa so častilci zimskih športnih aktivnosti končno prišli na svoj račun. No, pa seveda tudi izpraševalci teh.
V reviji Suzy so se lotili zaslišanja nekaj zvezdniških prvokategornikov, o tem, kje najraje smučajo in kako spretni so na belih strminah. Kot nalašč so pevko Ireno Kogoj, med poslušalci obveznih glasbenih kvot bolj znano kot Regino, tiste dni, ko snežni metež še ni odrezal Slovenije od sveta, našli menda ravno nekje v sredogorju, medtem ko je uživala na snegu. Kot se je izpovedala, so jo na smuči postavili pri dveh letih, njene prve smučke so bile takšne z gojzarji na zajlo, v osnovni šoli pa je že dobila prvo pravo smučarsko opremo. Kogojeva je še naznanila, da se ji zdi, da je bila že takrat nadarjena za smučanje, in meni, da ji gre še sedaj ta športna disciplina kar dobro od nog. »Sneg je antidepresiv. Na snegu so vsi veseli, zato bi bilo mogoče bolje, če bi ga bilo več tudi po večjih mestih,« je preroško dejala Kogojeva. Tako kot ona je od mladih let zelo aktiven smučar igralec Jernej Kuntner, ki, kot je izstrelil, najraje smuča na domačem smučišču Krvavcu, pa čeprav ga pot večkrat zanese tudi v Avstrijo. A čeprav so nas sosedi po njegovem prepričanju glede zadev, povezanih s smučanjem, prehiteli v vseh pogledih, so domača smučišča le domača. »Domača smuka je smuka srca in veselja, v en sam utrip srca je zajeto vse: smuka, domovina, zima,« je bil za literarni krožek revije Suzy rimaško razpoložen Kuntner.
Nina Gazibara slave ni občutila
Dotični, ki si ne brundajo mantre »smuk, domovina, zima«, pa so se razkropili po svetu. Vsaj tako so oznanili na portalu govori.se in na kratko priobčili, da »je januar mesec, ko slavni potujejo«. »Nedavno smo pisali o dopustu Nine Pušlar, tudi Salome se nahaja na lepšem, pa Helena Blagne je odpotovala, zdaj se je iz toplih krajev javila še Rebeka Dremelj. Z nami je delila fotografijo iz Združenih arabskih emiratov, kjer se potepa skupaj z družino. Kot lahko vidimo, jim prav nič ne manjka. Tudi vreme jim zelo dobro služi,« se je glasil sestavek o slavnih oziroma znanih potujočih slovenskih osebnostih. Ker kdor je prebral pogovor z večno manekenko Nino Gazibara na portalu N1, je izvedel, da pri nas slavnih ni. »Pri nas slave ni, so samo znani ljudje. Dokler se po cesti lahko sprehajaš mirno in okoli tebe ni trum ljudi ter paparacev, je življenje še normalno. Sama sem kot manekenka začela delati 1971, do takrat pa sem predvsem delala kot statistka pri raznih oddajah in filmih. A neke slave nisem nikoli občutila – tudi danes lahko grem normalno v trgovino, tu pa tam kdo zašepeta: 'A ni to Nina?' To je pa tudi vse,« je o neslavnih znancih iz naših logov razglabljala Nina Gazibara.
Vroč pogovor je imela one dni tudi mati naroda in povsod poznana predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar. »Pirc-Musarjeva se hvali, da je po Mariji Tereziji prva vladarica Slovenije: občuduje cesarico Sisi in se vsako jutro gleda v ogledalu,« se je dičil odebeljen naslov v spletni ediciji revije Reporter. Budni raziskovalci dela in lika predsednice so namreč na medmrežju naleteli na posnetek njenega pogovora oziroma intervjuja za srbsko televizijo RTS. »Vsako jutro, ko vstanem, se pogledam v ogledalo in vprašam: Ali še vidim Natašo v tem ogledalu ali je tam zdaj predsednica?« je izjavila intervjuvanka in ob tem pripomnila, da ji za zdaj še uspeva, da ostaja človek, Nataša, prijateljica, mama in žena. Kot so še zabeležili v krajšem povzetku nekaj sekund več kot 44-minutnega pogovora, je novinarki na koncu pokazala slike, ki jih ima v svoji predsedniški pisarni: »Privilegij je, da si lahko v Narodni galeriji sposodiš slike, ki so tebi napisane na dušo. Jaz sem si izbrala motiv cesarice Sisi iz časov Avstro-Ogrske. Zakaj? Zato, ker se je ta palača začela graditi v njenem času. Pa še ena informacija: ne le da sem prva predsednica v zgodovini Republike Slovenije. Sem tudi prva po Mariji Tereziji, vladarici Avstro-Ogrske. Od nje do mene ni bilo ženske, ki bi vladala Sloveniji ali v okviru starih kraljevin do poznejše Socialistične federativne republike Jugoslavije,« je Pirc-Musarjeva slikovito opisala svoje državniške privilegije in nekaj zgodovinske statistike.
Pahor postopal po Poljskem
Njenega vladarskega predhodnika, ki je bil pač samo še eden izmed množice moških po Francu Jožefu, in družbenoomrežnega konkurenta Boruta Pahorja pa minuli teden ni z vprašanji nadlegoval nihče, ampak smo vseeno lahko prebrali nekaj njegovih modrih misli, ki so ga prešinile med postopanjem po Poljski. »Včeraj sem iz Krakova prišel v Varšavo, kjer sem imel na univerzi pogovor s študenti doktorskega programa. Po novem mi je Varšava, nekoč sivo in depresivno mesto, zelo privlačna in všeč. Že pred mesecem sem tudi v naših medijih bral, da ima njeno mestno središče eno najlepših božičnih okrasitev v Evropi. Pa še kako,« se je, kot so poročali na portalu metropolitan.si, na instagramu o poljskem glavnem mestu razpisal bivši predsednik Republike Slovenije. Ob tem je spletnim prijateljem še namignil, da pogosto prenočuje v tamkajšnjem hotelu Bristol poleg predsedniške palače. »Hotel je ob glavni cesti v starem delu mesta – v središču vsega prazničnega okrasja, za katero je letos poskrbel Ferrero Rocher. Zmaga pa kičast avto, ves v lučkah,« je še razkril Pahor in v dokaz, da je res kičast, primaknil zmagovito fotografijo sebe, zbasanega v avto, ovešen z lučkami.
Bojan Križaj pa je obujal spomine na čas, ko Slovenija še ni imela vladarice, ampak samo vladarje. Letos mineva 40 let od zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, ki, kot so zapisali na spletnem Sport klubu, resda ne spadajo med uspešna poglavja v njegovi karieri, vendar se kljub temu naš Bojan še vedno rad vrne v edino jugoslovansko olimpijsko mesto. »Večkrat se vrnem v Sarajevo. Vedno sem lepo sprejet. Pa tudi vedno jem najboljše čevapčiče,« je o nepozabnih sarajevskih vtisih pripovedoval slovenski in jugoslovanski smučarski heroj. Še dobro, da Križaja k sebi domov na kakšen obrok ne povabi junak glasbenih odrov Slovenije in Jugoslavije iz tistih dni – Janez Bončina - Benč, saj bi si Bojan težko potešil glad ob Benčevih kuharskih spretnostih, za povrh pa bi moral še paziti, da mu ne bi na glavo padla kakšna ponev. Vsaj tako je Benč poročal v reviji Lady. Najprej je bralno skupnost naslovil s tem, da sploh ne ve, kdaj si je nazadnje doma kaj konkretnega pripravil, in da je tudi bolje, da ne šari preveč po kuhinji. »Imam nekaj prijateljev, ki so strastni ribiči, in pred leti mi je eden od njih prinesel krasni dolgi postrvi. Zahvalil sem se mu, ker nisem hotel biti nevljuden in mu povedati, da jih nimam kje speči, saj sem imel le eno ponvico za jajca. Pa sem vzel škarje in malo rep odstrigel pa pri glavi, tako da je šlo v ponvico, ter zapekel, preostalo pa vrgel skozi okno in kmalu slišal ljudi preklinjati: Kaj mečete, banda hudičeva,« je o svojih kuharsko-smetarskih veščinah spregovoril Benč in nadgradil zgodbo še z drugo epizodo pečenja rib. »Pozneje sem imel še eno manjšo vajo, pa sem kar celo ponev skozi okno vrgel, ker sem vse zažgal, saj sem šel nekaj gledat in sem pozabil, da pečem,« je bil iskren Bončina.