Morda še bolj bistveno pa je tole: obnašajo se kakor nevzgojen, trmast otročaj, ki ga mama pelje v samopostrežnico (saj mu varuške ne more plačati). Otročaj vidi in hoče čokoladice ali igračke (recimo avstrijske ali zahodne); mama nima denarja in mu jih ne kupi. Otročaj pa cepeta, se dere na vse grlo, potem se vrže na tla in joka, kakor bi »ga devali iz kože« (šel bo pač do konca). Drugi kupci in zaposleni tam so v rahli dilemi, ali mati res tako zelo maltretira otroka, ali gre le za otročje trmarjenje.
Največkrat se izkaže, da je posredi to drugo. In točno tako se obnašajo tudi sodniki. Nasploh si mnoga obnašanja odraslih lahko sijajno razložite z obnašanjem otrok. Nekako pri treh letih starosti se otroci pričnejo zavedati samega sebe (in svojih moči). Ker so še nezreli, to moč zlorabijo in demonstrirajo v obliki trme. Tedaj lahko samo sočustvujem z ubogimi starši, pa tudi z drugimi odraslimi, ki se znajdejo v bližini takih otrok. Na srečo otrok čez leto ali dve preraste to obdobje, postaja zrelejši, začenja se zavedati, da ni sam na tem svetu, da so še drugi, da mora svoje želje in potrebe usklajevati z željami in potrebami drugih. Se socializira.
Mestoma pa se pojavijo takšni (nesocializirani) odrasli, morda celo napumpani od kakšnih sindikalnih nezadovoljnežev, in hočejo tako kot opisani otrok iti do konca. Taki ljudje znajo biti še večji problem, ker otrok popusti, zmanjka mu argumentov. Pri teh odraslih pa se pridruži njihovi trmi nekakšen notranji ponos, da morajo vztrajati, če ne, bodo »izgubili svoj jaz«. Lahko se ti zasmilijo, da so tako otročji, ampak problem je, ker imajo mnogo večjo moč kakor tisti otročaj v samopostrežnici. In jih moraš obravnavati kot odrasle, domnevno zrele osebke. Ki so jim njihove trenutne želje in potrebe preplavile vse, kar naj bi bilo v njihovi intelektualni nadstavbi: njihovo zavest, da so tu zaradi ljudi, ne pa zaradi sebe. Empatija in podobne intelektualne in predvsem osebnostne lastnosti so v tem trenutku pri njih daleč pod vodo njihovih trenutnih želja.
Spet primer otroka: hoče napolitanke, mama pa mu pravi, da mu jih ne da, ker se bo nasitil napolitank, čez pol ure pa bo kosilo. In otrok zarobanti, da je lačen sedaj, ne pa čez pol ure.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
