Jezikolumna: Pozdrav in sožalje

Kako pozdravite, ko si dopisujete? Analogni domorodci in domorodke, torej tisti, ki smo se dopisovanja učili v preteklem stoletju na nerodnih dopisnicah iz šole v naravi, si pošiljali počitniške razglednice, se z dolgimi pismi dopisovali med služenjem vojaškega roka, smo se sicer prehodu v digitalno pisanje nekako privadili, a zdi se, da se pri pisanju še vedno bolj ali manj ravnamo po nekdanjih privzgojenih in posvojenih navadah. Pravzaprav skoraj vsako sporočilo še vedno (razen seveda tistih, ki so se radikalneje vživeli v novo okolje) nekako podzavestno dojemamo kot zaključeno enoto, ki jo pošljemo naslovniku ali naslovnici in mora zato vsebovati tudi glavo in rep oziroma nagovor in pozdrav. Marsikdo med nami se tudi ne znajde najbolje pri omrežnem dopisovanju v prostem jezikovnem stilu in kljub nerodnemu prizadevanju prej ali slej končamo pri knjižnojezikovnem zapisovanju z vsemi dolgimi nedoločniki in strešicami vred. Nič ne de, saj imamo v družbi tudi glede kakšnih drugih zadev medgeneracijsko zelo različne prakse in poglede in je ločnica med njimi pogosto tesno povezana prav s stopnjo digitalne udomačenosti – od informiranja in izobraževanja do naročanja in nakupovanja. Težava nastopi takrat, ko je izključno analogna populacija stisnjena v kot. Ne v kot; pred zid. Vanjo so namerjena digitalna orodja (spletno naročanje v zdravstvu, digitalna avtentikacija pri bančnih in drugih storitvah pa še marsikaj). Namesto obljubljenega vsesplošnega olajšanja storitev pa prinesejo le frustracije in izključevanje ter tako postanejo orožje za množično uničevanje (naj)starejših.