Večer ali kako sem se znucala

Pravkar se je končal Slovenski knjižni sejem, ki ga nisem obiskala, ker sem skurjena. Znucana, bi rekla moja oma. »Jezuskristus, čisto si se znucala.« Stavek je krut, ker pripoveduje o meni, kakor bi pripovedoval o krtači za čevlje. V nekem trenutku se pač znuca. Krtača, pa tudi čevelj. Vsakemu uporabnemu predmetu se to zgodi, a v nasprotju s šolnom in ščetko, ki pri tem, kdo ali kako ju »nuca«, nimata besede, ki bi jo lahko izgovorila ali zapisala v časopisno kolumno, se sama preživljam s tem, da izgovarjam in izpisujem, kar namiguje na to, da vsaj tu in tam o čem razmišljam, dvomim, oporekam, se pritožujem. Nasprotujem ali sodelujem. In o tem – bolj ali manj prosto, da ne rečem svobodno – pripovedujem. Če se znuca čevelj, je jasno, da se ni znucal sam. Če se znuca človek, človek reče: znucala si se. Sama sebe. Jasno, če pa sem samozaposlena. Sama svoja zaposlovalka. Sama svoja zaposlena. Druga drugo rabiva tako zelo, da sva se izrabili. A to je v resnici samo uvod.