Predvsem prvo vprašanje se dandanašnji postavlja vse pogosteje. Najti je treba krivca! Nekdo je zagotovo kriv. Ker če ga najdemo, nam vsaj malo odleže, na krivca lahko stresemo svojo jezo, nezadovoljstvo, na tak način še bolj »operemo« sebe. On je, nisem jaz! In kaj je narobe z zimo? Zima postane grešni kozel, poosebimo jo in postane primeren objekt naše jeze, nezadovoljstva. Oh, ta zima! Res so zime postale prav nezimske. Ali si sploh še zaslužijo svoje ime? Nekako smo dobili krivca. Uboga zima, starka zima, ne more se braniti, mi pa najraje napadamo šibkejše od nas, to je najbolj varno. Saj vemo, kako to gre, ozrimo se okoli sebe, zgledov je veliko. Tako na osebni kot na svetovni ravni. Kriva je zima, seveda!
Precej bolj frustrirajoče bi bilo reči: »Kaj delamo, da so zime postale take, kot so?« Kaj vendar je za tem? Čeprav se nas verjetno precej zaveda, kaj. Ne bom rekel, da večina, ker nekateri si tega ne bodo nikoli priznali, saj bi šlo v njihovo škodo. To pa najbolj šteje. In ker ta presneta zima dela zgago, nam mora nekdo pomagati, nam, nedolžnim, nič krivim. In kdo sploh lahko? Ja, država! Ampak če se država tega loti kolikor toliko zagnano in resno, če upošteva vse znanje na tem področju, ki ga človeštvo trenutno ima, potem je pa vik in krik. Ne, tega pa ne, saj nas bo čisto onemogočila, znižala nam bo standard, ogrozila bo naš življenjski slog, »zahodni način življenja«. Prav zabavno jih je poslušati. Ja, črni humor je to, dejansko ti začne iti že kar malo na jok, ko ugotoviš, da pravzaprav skoraj nimamo možnosti, da bi kaj storili v tej smeri. In da bodo naši otroci, vnuki, pravnuki (kolikor jih še bo) plačevali naš zapitek, naš nedotakljiv zahodni življenjski slog. Sicer pa, kako je že rekel tisti francoski kralj, Sončni kralj (kako pomenljivo ime tudi za današnje čase) – Ludvik XIV.? »Za mano potop.« Že takrat so znali, nismo mi originalni!
