Ko gre za Elvisa Presleyja, se temeljna dilema nemara glasi, ali vam je všečnejši v prvi mladostniško vitki rock'n'roll fazi ali v poznejšem obilnejšem stadiju. V novovalovskih krogih priljubljeno stališče je recimo bilo, da srž zabaviščnega posla pooseblja Elvis Presley v pozni fazi. Z zalisci in podbradkom, v odrskih opravah s pozlatami, ločen in z utrujenim odsotnim pogledom, usmerjenim nekam v temo avditorija igralnice v Las Vegasu, ko cinično brezvoljno poje Are you lonesome tonight. Tudi med tako imenovanimi imitatorji Elvisa Presleyja prevladuje citiranje zadnje faze, torej Elvisa v kombinezonu, kakršne je začel nositi v začetku sedemdesetih, kot odgovor na kombinezone, kakršne je uveljavil glitter rock, sploh pa je takšno podobo uveljavil koncert Aloha from Hawai leta 1973, ki velja za prvi s posredovanjem satelita globalno predvajani glasbeni TV-dogodek.
Izvirnik je O sole mio
Ta ločeni, zavaljeni in težkovoljni Elvis pomeni kralja emocije, s katero se je poistovetilo neznano ogromno število zemljanov po vsem svetu, gre pa za istovetenje, ki je morda primerljivo s tem, kako so se na območju južnega Balkana državljani poistovetili z emocijo, ki jo je ponudil Mišo Kovač. In prav ta je obenem mnenja, da je bilo najboljše, kar je sam slišal v živo, skladba My Way v izvedbi Elvisa Presleyja na koncertu v Madison Square Gardnu leta 1974, na katerem je bil Kovač navzoč v občinstvu.
Da je največjo mednarodno prepoznavnost Presleyju zagotovila prav pesem It's now or Never, si gre nemara razložiti s tem, da gre v izvirniku za O sole mio, torej skladbo, ki sta jo prej odpela vsaj Enrico Caruso, ki velja za prvega italoameriškega globalnega pevskega zvezdnika, pa tudi Mario Lanza, Carusov naslednik. Italijani so se prek svoje operne tradicije svetovno uveljavili kot najboljši svetovni pevci oziroma najbolj merodajni tenoristi, Elvis, čeravno bariton, pa je s svojo angleško priredbo dal tej liniji (kot sebi) legitimiteto prve lige. Čeravno z zanj opaznim distanciranjem. V nekaterih nastopih v živo je skladbo začel tako, da je tenorist iz njegovega spremljevalnega orkestra zapel O sole mio v originalu, kar je mestoma zvenelo kot karikiranje, potem pa je pa on kot kralj suvereno nadaljeval svojo inačico.
O Sole mio, skladba, ki slavi lepoto sonca oziroma jo primerja kvečjemu z lepoto ljubljene, je napolitanski napev iz leta 1898, glede avtorstva katerega se je sodni spor vlekel vse do leta 2002, ko je sodišče v Torinu razsodilo, da avtor skladbe ni zgolj Eduardo Di Capua, ampak tudi Alfredo Mazzucchi. Gre za napolitanska skladatelja, prvi, ki je bil starejši, je umrl leta 1917, drugi, tako mlajši kot tudi dolgoživejši, pa leta 1972, torej v času, ko je bila skladba že obče prepoznan pevski standard malodane slehernega preizkuševalca lastnih opernih potencialov, vključno z Marjanom Zgoncem. Sočasno s smrtjo Mazzuchija se je na pobudo njegove hčerke začela tožba, ki je izhajala iz predpostavke, da je Di Capua leta 1898 od asistenta Mazzuchiju odkupil 23 skladb in eno od njih »elaboriral« v O sole mio.
Hipen globalni uspeh
Prvi posnetki segajo v začetek minulega stoletja, Caruso je svojo inačico posnel leta 1916, v istem obdobju so bili tudi že posneti prvi angleški prepevi. Najbolj komercialno uspešna je bila inačica iz leta 1949, ki je nosila naslov There's no tomorow, leta 1958, torej istega leta, ko je Presley šel v vojsko, je svojo različico O sole mio posnel tudi Mario Lanza. Obenem je Lanza leta 1959 zapustil svet, kar je prav tako prispevalo k Presleyjevi odločitvi, da bo skladba v naboru za njegovo prvo studijsko snemanje, po odpustu iz vojske pa je zahteval novo angleško besedilo. Nalogo sta dobila pisca besedil pri njegovem tedanjem založniku, ki sta delo opravila v vsega uri, Barry White, slavni afroameriški soul pevec, pa je skladbo It's now or never navedel kot neposreden razlog, da se je v mladoletnem zaporu, v katerem je končal po kraji avtomobilskih platišč, zaobljubil, da se po prenehal ukvarjati s kriminalom in se bo ukvarjal samo še z glasbo.
Are you lonesome tonight je bila nekaj mlajši, pa vendar prav tako star napev iz leta 1926, ki ga je predlagal Elvisov menedžer Tom Parker, češ da gre za najljubši napev njegove soproge, kar naj bi bil edini primer, da se je Parker na tak način vmešal v Presleyjevo kariero. Elvisova dvoletna odsotnost z odrov in nastopov je terjala takojšnjo obnovitev kariere. Presley se je iz vojske vrnil 5. marca, 20. marca je imel napovedan prvi snemalni termin, nato se je s posadko glasbenikov v studio vrnil še zvečer, 3. aprila, ko je čez noč dokončal skladbe za ploščo Elvis is Back. Prvi nosilec zvoka po prihodu iz vojske in obenem prvi v stereo tehniki je bil v trgovinah že 8. aprila, vendar pa na plošči Elvis is back ni bilo ne It's now or never ne Are you lonesome tonigh. Ti dve skladbi sta izšli poleti oziroma pozno jeseni 1960, medtem ko je od skladb s plošče Elvis is back časovni preizkus prestala predvsem Fever, s katero se je leta 1958 proslavila tudi ameriška pevka Peggy Lee.
Potem ko je poleti 1960 It's now or never izšla na mali plošči, je hipno doživela globalni uspeh, z 20 milijoni prodanih nosilcev zvoka je najbolj prodajana Elvisova skladba vseh časov, ki na lestvici najbolj prodajanih skladb vseh časov zaseda sedmo mesto oziroma mesto za I will always love you Whitney Houston ter mesto pred skladbo We are The World ameriškega Band Aida. A obenem gre tudi za skladbo, ki ponazarja Elvisov umik z odrov in na neki način začetek njegovega konca. Do marca 1961 je Presley še nastopal v živo, potem pa je sedem let snemal zgolj še glasbo oziroma filme.
