Enaintridesetletni Celjan je bil v času prejšnje vlade pogosto kritičen do teptanja pravne države, kritičen pa je tudi do potez sedanje vlade in potez lastne stranke. Tudi na račun očitkov iz lastnih vrst. Glede afere Litijska se umešča v tabor ljudi, ki menijo, da so si v stranki sami krivi za nastalo situacijo, in ne obratno, da so jih v ta položaj potisnili drugi. Na terenu, pravi, da ga sicer zmoti, ko ga ljudje sprašujejo, kaj je treba storiti za dvig političnih ratingov. »Ne gre več za ratinge, to je preživet koncept, ampak to, kako bomo v luči različnih izzivov, katerih skupni imenovalec je podnebna kriza, v prihodnosti naslovili eksistencialna vprašanja ljudi.«

Lani je bil vaš podmladek v pismu vladi kritičen zaradi pričanja notranje ministrice Tatjane Bobnar, ki je v parlamentu govorila o »mešetarjenju po represivnih organih«. Iz Gibanja Svoboda so vam takrat očitali, da ste strankarski ventil. Se strinjate, da je to funkcija podmladkov?

S tem se nikakor ne strinjam – gre za podcenjevanje tako intelekta mladih ljudi kot tudi jeze, ki se je nakopičila v naši generaciji. V svojem javnem izražanju smo avtonomni, z njim smo kdaj zelo razjezili tudi vodstvo naše stranke. Razna namigovanja s strani Gibanja Svoboda in njenega podmladka, da smo zvočnik stranke, so nesmiselne. Vlada, ki jemlje kritiko kot rušenje, je šibka vlada.

Že devet let ste član SD. Zakaj ste odšli v politiko in zakaj k Socialnim demokratom?

Kakorkoli obrnem, je moja politična pot povezana z družino. Dedek in babica sta delala v podjetju, kjer so na vsako polno uro pili mleko, ker je bila delavnica toliko zakisana, da so morali to nevtralizirati z nečim bazičnim. Ko sem kot najstnik poslušal o teh razmerah, nisem mogel verjeti, kako je bilo kaj takšnega v tistem času v luči delavskih pravic sploh možno. Za povrh še ob pokojnini, ki jima niti ni vsako leto omogočala oddiha na morju. Takrat sem veliko razmišljal o tem in ponotranjil, da se je treba za delavske pravice zavzemati vedno znova. Danes ocenjujem, da na tem področju stagniramo. Težave imamo že pri prepoznavanju, kdo je delavec – to niso več samo ljudje za tekočim trakom, to je tudi računalničar na prekarni pogodbi, ki dela 14, 15 ur na dan.

Ste v zadnjih mesecih ob aferi z nakupom sodne stavbe na Litijski kdaj pomislili – to ni več moja stranka?

Kadar sem imel krizo, in imel sem jo večkrat, ni šlo za to, ali ostati v tej stranki ali ne, ampak za to, ali ostati v politiki ali ne. To pa zato, ker slovenska politika – pa naj mi zameri, kdor hoče – deluje infantilno. Politika je izgubila moč argumenta, vse politične smeri gredo v neki populizem kratkih sloganov, pri čemer politika že zadnje desetletje deluje po principu, da se za določeno temo naroči javnomnenjsko raziskavo in nato na podlagi tega določi kurz stranke. To je narobe – vsebinsko močan lider mora kreirati mnenje in ne obratno. Tudi zaradi tega se pri nas in po Evropi dviguje populizem.

Poleg tega smo v slovenski politiki na pat točki, ko se vsi dobro poznajo in vlada ustaljeno medsebojno barantanje, ki ga lahko presekamo samo nove generacije, ki nas dejansko zanima vsebina in se očitno bolje zavedamo problemov, ki prihajajo. Podnebna kriza se iz leta v leto zaostruje, poslabšuje se stanovanjska problematika, zaradi nevzdržnih razmer, tudi v Aziji in v Afriki, se bo zgodilo, da bo na vrata Evrope začelo trkati nekaj deset milijonov beguncev, mi pa pravzaprav še sami zase nismo poskrbeli, kako bomo živeli. Zaradi tega nisem razočaran samo nad našimi vodstvi, ampak na splošno nad preteklimi vladami.

Omejiva se na vašo stranko, ki je po ocenah na najnižji točki v zgodovini.

Stranka je morda res na najnižji točki v zgodovini, ampak ideja socialdemokracije kot taka pa mislim, da ni na najnižji točki. Nasprotno, menim, da država potrebuje močno socialdemokracijo, ki se ne bo vsaki dve leti spraševala, ali smo levi ali sredinski. Politika si je pred desetimi leti še lahko privoščila floskule in razne všečne slogane, danes pa mora sprevideti, da je golo nabiranje odstotkov stvar preteklosti in da so v prihodnosti tako v Sloveniji kot v Evropi pred nami hudi eksistencialni izzivi.

O pomanjkanju socialdemokratske politike v zadnjem času govorijo vsi v vaši stranki. Tudi vsi trije sedanji kandidati za predsednika stranke. Jani Prednik je lani dejal, da je stranka izgubila »barvo in okus«. Je ta problem od danes, od lani ali že od prej?

Jaz mislim, da se je to začelo s tretjo potjo, na katero je SD po vzoru britanskih laburistov popeljal Borut Pahor. To, da so socialdemokrati poskušali prevzemati volilno bazo liberalcev, ko so se ti znašli v krizi, je bila ena največjih napak. Tam in takrat smo dejansko začeli izgubljati identiteto. Biti socialni demokrat pomeni biti socialni demokrat, tu ni tretje poti. Ne pomeni biti levosredinski ali kar koli že so nekatere stranke po Evropi izumljale.

Ta premik na tretjo pot je naredil Pahor, kako pa ocenjujete mandat predsednice SD v odstopu?

Mislim, da je Tanja Fajon ena najboljših zunanjih ministric, ki je naredila veliko tudi za priznanje Palestine, je pa mogoče pri njej primanjkovalo neke močne socialne politike.

Kaj pa kot predsednica stranke, vendarle je slišati veliko internih kritik?

Bom diplomatski in bom rekel, da sem jo pogrešal na dogodkih mladega foruma, kamor je bila velikokrat povabljena. Želel bi jo večkrat videti in slišati na naših dogodkih na terenu. Biti general po vojni sicer ni najbolj pošteno, rečem pa lahko, da ji želim vse dobro, ampak da je treba v tem trenutku gledati naprej.

Vašo kandidaturo podpredsednika stranke so javno podprli vsi trije kandidati za predsednika SD. Moje vprašanje je – ali ste vi podpredsedniški kandidat vseh treh?

Hvaležen sem vsem trem, da me vidijo v svoji viziji oziroma ekipi, ampak sem tudi vsem trem povedal, da je moja kandidatura kandidatura mladega foruma. Tudi na teren k našim občinskim organizacijam nisem hodil s kandidati za predsednika, ampak sem se k njim odpravljal z ekipo mladega foruma. So pa vsi trije tudi zelo dobro prešteli naše delegate, ki sestavljajo več kot desetino vseh v stranki.

Če bi morali našteti tri točke, kaj bi po vašem mnenju moralo takoj storiti novo vodstvo stranke?

Med tremi ključnimi področji je zame definitivno stanovanjska politika. Čeprav ni v koalicijski pogodbi, menim, da je nujno potreben tudi nacionalni načrt za prilagajanje podnebni krizi, zato da imamo že načrt za naprej, kako se bodo s tem spopadali kmetje in kako bomo zagotavljali našo prehransko samozadostnost. Tretja točka pa je vsekakor zdravstvo, kjer smo znotraj vlade prepasivni. V vseh primerih je treba odločno zahtevati realizacijo znotraj koalicije.

Pred kongresom tako rekoč vsi v SD poudarjate, kako je treba dvigniti glas znotraj vlade. Odnos med Svobodo in SD je na nizki točki po aferi Litijska, vidimo tudi, kako premier sprejema kritiko. Ali ne bo zaostrovanje prineslo zgolj dodatnih napetosti v koaliciji?

Če je predsednik vlade pravi vodja, potem bo razumel, da so naše kritike dobronamerne, saj zadeva na način, kot je bila vodena do zdaj, ne drži vode. Če bo to jemal kot rušenje vlade in se zatekal k insinuacijam, ki smo jih že slišali, češ da si želimo, da pride spet na oblast Janez Janša, pa to ne bo dobro. Robert Golob se je »zaciklal«​ v ta antijanšizem, od katerega se kar ne znamo odcepiti. Z Janezom Janšo se res nima smisla več ukvarjati, on bi moral biti že deset let v pokoju. Sam trdim, da je antijanšizem dobra socialna politika oziroma implementacija stvari, ki smo jih obljubili.

Med ključnimi točkami ste omenili stanovanja. Vaša stranka ima v programu jasen načrt gradnje javnih najemnih stanovanj, po drugi strani pa ima ta resor v rokah Levica. Tudi drugi, tipično socialdemokratski resorji so v rokah drugih. Vas to moti?

Me. Pri izbiranju resorjev bi morala stranka dati na stran parcialne interese, kjer bi nekateri imeli točno določen resor oziroma bi na vsak način radi prišli do ministrske funkcije. Namesto tega bi moral razmišljati na način, kje lahko kot stranka največ ponudimo. Govorim o šolstvu, kulturi, ministrstvu za delo in tako dalje. Ne pravim, da v okviru resorjev, ki jih imamo zdaj, nimamo česa ponuditi, niso pa to res tisti tipični socialdemokratski resorji.

Vodja poslancev Jani Prednik ne izključuje možnosti, da bi koalicijskima partnericama na področjih, ki jih SD resorsko ne pokriva, so pa za socialdemokracijo pomembna, priskočili na pomoč z zakonodajnimi predlogi. Je to vpletanje v delo drugih realna opcija?

Ko smo ob odhodu notranje ministrice Tatjane Bobnar v stranki med vrsticami rekli, da to ni naš resor in naj se s tem ukvarja Svoboda, je bila to po mojem mnenju napaka. Vse tri stranke smo namreč zagovarjale neko politiko v predvolilnem obdobju, ki bi se je morale zdaj držati, ne glede na to, ali je to naš resor ali ne. Moramo biti konsistentni, da državljani vedo, kaj pričakovati od nas.

Govorite o sobivanju liberalcev in socialdemokratov, ki ga uokvirja tudi sedanja delitev moči v parlamentu. Kako lahko SD bolje nagovori ljudi, da se razmerja moči spremenijo?

V politiki mora predvsem dozoreti spoznanje, da je potrebno s politike odzivanja presedlati na politiko predvidevanja, ne pa, da nam problemi ves čas dobesedno skačejo v obraz. Potrebno je sprevideti, da imajo stanovanjska problematika, draginja, splošna inflacija, energetska kriza in drugi izzivi vsi en skupni imenovalec – to je podnebna kriza. Podnebna kriza bo namreč poslabšala vse te segmente, ki sem jih naštel, pri čemer se je politika do sedaj te teme lotevala zelo populistično. Na način, da bi se z izpostavljanjem te agende približali in nagovorili mlade generacije, medtem ko resne diskusije glede tega ni.

V senci tega populizma pa vidimo, da se dviguje temperatura morja v Sredozemlju, da se v bližnji prihodnosti napovedujejo še dvakrat ali trikrat hujše nevihte, kar pomeni, da bomo imeli v kmetijstvu zelo velik problem glede samozadostnosti in cene hrane. Dodajmo k temu, da že sedaj nismo imeli pravih rešitev za višanje cen in migrantsko krizo, saj smo na to v bistvu ves čas gledali kot na izredne, izjemne dogodke, čeprav je to le kaplja v morju v primerjavi s tistim, kar napoveduje stroka. Začeti je potrebno razmišljati univerzalno, ne samo krpati nastalih težav. Potreben je enoten socialdemokratski program, tudi na evropski ravni, saj ne bo mogoče, da bo Slovenija vodila eno politiko, Nemčija pa drugačno. Hkrati to ni samo stvar socialne demokracije, ampak tudi liberalcev in konservativcev. Ti problemi se ne delijo na leve in desne.

intervju Luka Goršek politika volilni kongres Socialni demokrati izpostavljamo