Prejšnji mesec ste dopolnili četrt stoletja življenja. Ste kaj proslavili jubilej?

Sem, a ne pretirano. Na treningu v Sloveniji je bila Brooke Raboutou (Američanka je ena najboljših športnih plezalk na svetu, op. p.) in sva se malce poveselili.

Koliko vam na splošno pomenijo praznovanja?

Ne veliko. V otroštvu sem sicer praznovala rojstne dneve, kasneje pa sem bila vedno na neki tekmi, pripravah ali treningu. Nikoli nisem ustvarjala evforije, vedno pa sem se rada poveselila s prijatelji.

Kako veliko breme vam je padlo z ramen, ko ste na Kitajskem v obeh konkurencah premagali največje tekmice?

Zelo veliko. Pred odhodom na Kitajsko sem vedela, da sem v dobri formi, da dobro plezam, nikoli pa ne veš, kako je napredovala konkurenca. Vedno je na tekmi tudi kakšno presenečenje. Ko sem bila na tekmi, sem na njej plezala, kot sem si želela. V prvi vrsti sem uživala. Morda celo bolj kot po navadi.

Zakaj?

Mogoče zato, ker sem bolj dozorela. Morda zato, ker sem lani tekmovalni začetek sezone zaradi poškodbe izpustila. Nedvomno pa zaradi izkušenj. Zanimivo je, da me je pohvalil celo trener Roman Krajnik. Rekel mi je, da takšnega plezanja od mene še ni videl. Predvsem v težavnosti.

Radi poveste, da uživate v Aziji, kjer imate ogromno občudovalcev. Povsod po Aziji ali v katerem delu posebej?

Vselej se povsod v Aziji počutim odlično in tega ne morem skriti. Drži tudi, da imam tam veliko podpornikov, zato si vedno prizadevam, da jim vrnem zaupanje. Na Kitajskem sem sicer nazadnje tekmovala pred petimi leti, potem pa je sledilo zaprtje države zaradi covida. Veselila sem se ponovnega obiska Kitajske. Tamkajšnje tekme so nekaj posebnega, saj so bile vsaj do letos drugačne. Tekmovali smo na oprimkih, ki jih v Evropi ni bilo, zato je bilo vselej tudi malce nepredvidljivo. Letošnja tekma je bila drugačna od pričakovanj, saj je bila organizirana tako kot drugod po svetu.

Vedno poudarjate, da vas zanimata napredek in užitek. Lahko po prvi letošnji tekmi zase rečete, da ste boljša plezalka kot lani?

Lani sem končala sezono sanjsko, in sicer z zmago v Kopru. Pred odhodom na Kitajsko sem bila mentalno in fizično pripravljena bolje kot ob koncu lanske sezone, tako da sem glede tega naredila napredek. Na tekmi je napredek težko opazen, saj so postavitve smeri vselej drugačne, balvani različno težki. Koliko sem vredna, najbolj vem na treningih. Ni pa najlažje plezanje prenesti s treninga na tekmo. A če na njej uživam, je vedno tako, kot mora biti.

V minulih letih ste z izjemo lanske sezone, ki ste jo na začetku izpustili zaradi poškodbe palca na nogi, tekmovali več, zdaj pa vas čaka novi tekmovalni premor. Je težko le trenirati in izpuščati tekme?

Trenutno je najpomembnejše, da sem na prvi tekmi dosegla to, kar sem potrebovala. Zavedam se, da je bila konkurenca okrnjena, saj je manjkalo nekaj najboljših plezalk. Želela bi si sicer, da bi tekmovale vse, saj bi imela v tem primeru še boljši vpogled v svojo pripravljenost. Tekme v Salt Lake Cityju mi ne bo težko izpustiti, saj sem se tako odločila že novembra. Se pa veselim tekem v Innsbrucku, saj mi zaradi bližine prizorišča ne bodo vzele 14 dni, kolikor jih potrebuješ, če tekmuješ na drugem koncu sveta. Veselim se treningov, na katerih imam še veliko dela.

Po tekmah v Innsbrucku boste izpustili olimpijski julijski generalki v Chamonixu in Brianconu. Zakaj?

Ker sta preprosto preblizu olimpijski tekmi in ne bi imelo nobenega smisla izgubljati energijo.

Vse vaše misli so usmerjene na olimpijske igre v Parizu. Kako se soočate s pritiski, saj vsi od vas pričakujemo zlato kolajno v olimpijski kombinaciji težavnosti in balvanskega plezanja?

Morda je navzven videti, da se s pritiski zlahka soočam. A nisem robot. Tudi jaz imam dneve, ko se ne počutim najbolje. Takrat mi ni lahko, saj se mi porajajo dvomi, sem bolj zakrčena in se zavedam, da lažje naredim napako. Na srečo sem se morala zgodaj, že pri 15 letih, navaditi prenašati pritisk, saj na tekmah praviloma v stene vstopam zadnja. Ves čas name predvsem z dejanji, tu mislim na njihov napredek, pritiskajo plezalke. Ženejo me naprej, saj si vselej želim biti boljša. Moja velika prednost je tudi, da na treningih uživam. Na njih si gradim samozavest, s katero lažje prenašam pritisk.

Motnje hranjenja in z njimi povezana suhost športnikov so velik družbeni problem, na katerega glasno opozarjate, ko imate priložnost. Kako ste zadovoljni z napredkom in kontroliranjem indeksa telesne mase, ki ga izvaja mednarodna športnoplezalna organizacija IFSC?

Pred sezono so pri IFSC sprejeli nova pravila. Na papirju se berejo zelo dobro, v praksi pa je vsaj za zdaj drugače. Pred prvo tekmo smo morali vsi plezalci izpolniti teste indeksa telesne mase, kar je bil pogoj, da smo pridobili tekmovalno licenco. Na Kitajskem so nas sicer nekaj testirali in malce zagrozili, da če bo imel kdo od nas parametre pod predpisanimi normativi, ne bo smel tekmovati. Poimensko ne bom izpostavljala nikogar, toda nekateri plezalci vsaj po mojem mnenju ne bi smeli tekmovati, ker so presuhi. Zato z regulacijami nisem zadovoljna. Dokler nekomu ne bomo prepovedali tekmovati, se ne bo zgodilo popolnoma nič. Zato ne verjamem, da se bo zaradi tega kaj spremenilo.

V torek, na svetovni dan knjige, je ugledala luč sveta edinstvena slikanica Janja in čudežna roka. Ste kdaj razmišljali tudi o izdaji biografije?

Odkrito priznam, da sem. Resnična pravljica o meni je zelo dober start. Vedno sem si želela imeti knjižico za otroke, a si nisem predstavljala, kako jo uresničiti. Sedaj smo v sodelovanju z založbo DZS projekt izpeljali in mi je v veliko čast. Za avtobiografijo pa bo še čas.

Bo v njej tudi nastop na naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028, ko navsezadnje še ne boste dopolnili niti 30 let?

O prihodnjih olimpijskih igrah v Los Angelesu razmišljam in jih ne izključujem. Zavedam pa se, da me pred morebitnim nastopom v ZDA čaka težko obdobje. Predvsem me skrbi, kako se bom počutila po nastopu v Parizu. Na podlagi izkušenj v Tokiu vem, v kakšnem položaju sem se znašla po osvojeni zlati olimpijski kolajni. Nisem vedela, kaj naj storim s svojim življenjem, kam naj grem, kje naj bom, zakaj naj kaj počnem. Podobne občutke pričakujem tudi po Parizu, ko bo z mene padlo vse breme sveta. Potrebovala bom čas, da se bom znova počutila dobro, se vrnila na trening in v njem uživala.