#intervju Dušan Hauptman, slovenska košarkarska legenda: 30 let je minilo hitro

To je resnično že dolgo časa nazaj, a je 30 let minilo hitro. Tekma mi je ostala v spominu in je zapisana v zgodovino slovenskega športa. Osvojitev evropskega pokala je bila za tisti čas velik uspeh, saj je prišla kmalu po osamosvojitvi Slovenije, zato smo bili na uspeh še toliko bolj ponosni. Bili smo prvi slovenski klub v kolektivnih športih, ki je osvojil katero koli mednarodno tekmovanje. Na žalost Olimpija ni bila več nikoli blizu čemu podobnemu. Mogoče tri leta pozneje, ko smo se uvrstili na zaključni turnir evrolige v Rimu, a je vseeno precej večji dosežek, ko v nekem tekmovanju zmagaš. Zmagoslavje v Lozani je največji uspeh Olimpije po eri Iva Daneua.

Imeli smo precej dobrih tekem, a če se dobro spomnim, so bile tudi oscilacije. Po skupinskem delu smo osvojili prvo mesto v skupini, nato pa je sledil polfinale z Arisom. Prvo tekmo smo na gostovanju izgubili, nato pa naslednji dve v Ljubljani dobili in se uvrstili v finale. Sezona je bila uspešna. Zelo dobro smo funkcionirali, ob tem pa sem bil sam ves čas dobro strelsko razpoložen. Hvala bogu tudi v Lozani, kjer se mi je pridružil še Roman Horvat.

Predvsem z današnjega vidika so to zelo zrela leta za športnika. A zase pravim, da sem vse, kar sem naredil, dosegel z delom in trudom. Nisem bil eden tistih strašno nadarjenih posameznikov. Sem pa vedno garal na treningih in tako je bilo praktično do zadnjega dne moje kariere. K sreči sem imel dobre gene in v karieri kakšne težje poškodbe nisem imel. Bil sem delaven, kar mi je predvsem pri trenerju Zmagu Sagadinu prišlo prav, saj je bil zelo zahteven do igralcev in v prvi vrsti do sebe. In prav stalno dobra fizična priprava me je v zrelejših letih vlekla naprej, da sem lahko igral do 38 leta starosti, pri 33, 34, 35 letih pa sem dosegel višek fizičnih in igralskih sposobnosti. Ob tem me je takrat kot kapetana dobro sprejela tudi ekipa, v kateri so bili pretežno mlajši igralci. Izkazalo se je, da sem ob koncu kariere dosegel največje uspehe. Pri 34 letih smo osvojili evropski pokal, pri 37 letih pa sem zaigral na zaključnem turnirju četverice evrolige.

Znano je bilo, da je bil Roman odličen strelec, a v tisti sezoni ni bil med nosilci v moštvu. Ko je bil vroč, pa ga je bilo težko ustaviti, saj je metal z visokim skokom. Bolj kot Romanova strelska eksplozija me je takrat presenetilo, da sva imela toliko prostora za neovirane mete. Res je, da so nama Đurišić, Kraljević in Tušek postavljali odlične blokade, kjer sva dobila prednost pred obrambnimi igralci. A glede na to, da je šlo za finalno tekmo, sem bil prepričan, da bo veliko težje prihajati do odprtih položajev. Roman je to odlično izkoristil, strelsko sem tudi jaz dodal svoje, ostali pa so ključni doprinos dali v obrambi. Zanimivo je, da je v drugem polčasu zaradi težav z osebnimi napakami zelo malo igral tedaj naš prvi obrambni igralec Đurišić, ki ga je odlično nadomestil Tušek. Zmagali smo relativno gladko, kar je bilo tudi manjše presenečenje. Taugres je namreč veljal za favorita, obenem pa smo imeli mlado ekipo, a se mladci dejstva, da je šlo za finale, niso ustrašili. K uspehu so veliko pripomogli tudi naši zvesti navijači Green Dragons, ki jih je bilo toliko, da smo imeli občutek, kot da igramo v Ljubljani.

Kar naježim se, ko pomislim na to. Bilo je naporno, saj sem moral po tekmi na doping kontrolo, a dolgo časa nisem mogel dati vzorca, zato sem ure preživel v dvorani. Navijači in družina so z letalom že odšli v domovino. Nemudoma po tekmi tako nisem mogel pretirano slaviti, sem pa vse nadoknadil naslednji dan, ko smo doživeli fantastičen sprejem sprva na Brniku, nato pa še pred Halo Tivoli. Bili smo sicer izjemno utrujeni, a ko smo videli trume navijačev skupaj s predsednikom države Milanom Kučanom, smo na vse skupaj pozabili in se veselili.

Rak na trebušni slinavki je stabilen, mi pa zdravljenje s kemoterapijami in sevanji povzroča druge težave, ki so trenutno bolj moteče. Veseli me, da je osnovna bolezen stabilna. Čeprav se iz teh reči ne gre norčevati, pa v šali večkrat rečem, da sem dobo, ki so mi jo dali po prejemu diagnoze, statistično prekoračil že za tri leta. Prvi dve leti po prejemu diagnoze sem bil zaprt v hiši, upokojitev dresa pa me je vrnila v življenje, saj se od tedaj brez težav pojavljam v javnosti in se redno dobivam z nekaterimi bivšimi soigralci na kavici in se ob določenih stvareh jezim in sekiram, kot vsi ostali ljudje v Sloveniji. To mi veliko pomeni.