In če smo razumeli, da bivša vlada medijem v eni največjih preizkušenj, kot je bila epidemija kovida, ni želela pomagati – kot so to počele vlade v razvitih in civiliziranih državah –, potem se moramo tudi pri tej vladi vprašati, kje so konkretne sheme medijskih podpor. Kar zadeva tiskane medije, ta trenutek najbolj ogroženo vrsto, denimo pri distribuciji? So na mizi? So. Izdelane, predstavljene in preložene – pa zataknjene v ministrsko-vladni birokraciji. Jih pa imajo na mizi, najbolj žlahtne izkušnje in ukrepe, ki jih je, denimo, sprejela danska vlada.
Če je vlada pred njimi sistematično uničevala dva izjemno dragocena medija, kot sta STA in RTV Slovenija, še pred tem pa tudi Delo in Večer, ta vlada, kot že marsikatera pred njo, sistematično zamuja. Ne ukrepa. Lahko verjamemo, da imajo dobre namene. A tudi vlade, ki so se zavedale pomena medijev za demokracijo, so imele dobre namene, naredile pa nič – in s tem le dodatno tlakovale pot v pekel. Dame in gospodje, vse traja predolgo. Medijska krajina je izmaličena do nerazpoznavnosti, koncentracije nihče ne nadzira, kaj šele ukrepa, ustvarjanje okolja, da bi lahko (tiskani) mediji preživeli, ni od nikoder, javni mediji so odprti za vsakokratne politične intervencije, prostor kakovostnih medijev se rapidno krči. Kdo bo varoval demokracijo, ko bo nastopil mrak? Politiki? Ministrstvo za kulturo? Večer v soboto
