Problem je v načinu ureditve varstva za osebe, ki še lahko skrbijo zase, ne morejo pa več samostojno stanovati v stanovanju ali svoji hiši. Ena od lepih oblik za varstvo takšnih oseb je v skupnostnem varstvu. Avtor tudi omenja prve takšne primere; eden takšnih je dom v Dutovljah v občini Sežana. To skupnost poznam že od začetka in kolikor je to meni znano, v posameznih stanovanjskih hišah živi tudi 10 ali več stanovalcev. Vsekakor je za te ljudi na razpolago več samoodločanja in ravnanja po svoji volji kakor v domu za starejše občane, kjer moraš prositi za dan ali več odsotnosti iz doma, da bi lahko odšel na izlet s svojim otrokom ali prijateljem. V takšnih skupnostih se lahko dogovorijo tudi o skupni prehrani za zajtrk ali večerjo. Za vse ostalo naj bi bilo poskrbljeno iz bližnjega doma starejših, ki bedi nad urejenostjo skupnosti.
Sam živim v svoji hiši, ki je ena izmed 22 hiš v bližnji okolici, od tega so v 8 hišah po dva ali eden in dve sta prazni. Ne vsi, vendar nekaj pa se bi jih, ob primerni in resni predstavitvi takšne skupnosti, odločilo, da bi se v njihovi hiši uredila takšna enota in bi bil eden ali dva stanovalca tudi lastnika. Pa še ena prednost bi bila ob takšni odločitvi: dobil bi tudi neko nadomestilo, plačilo za oddajo hiše. V hiši, kjer ostane samo eden od starejšega para, je ob majhni pokojnini težko ali nemogoče preživeti, če nima podpore od nekoga svojih bližnjih.
Podpiram takšno pot in upam, da bo zaživela, saj je s človeške plati mnogo prijetnejša. Skupaj pa je treba dati nekonfliktne osebe in če pride do prepira, takoj izločiti tistega, ki povzroča težave.
Ivan Čeligoj, Pivka
