V opravičilo naj mi bo, da sem pretežni del življenja preživel v obdobju tako imenovane družbene lastnine, ko je bilo vse »naše«, za družbeni standard pa smo dodatno skrbeli s samoprispevki, gradili smo šole, vrtce, dijaške domove, obnavljali zdravstvene domove in zdravilišča. Iz neto plač smo odvajali stanovanjski dinar in z njim zgradili številne stanovanjske soseske, a pri tem nismo potrebovali nekakšnih elit, za kar se dandanes bahato razglaša naša špekulantska jara gospoda. Mnogo nas je čutilo odgovornost do svoje države in njenih problemov, pa čeprav ni bila vedno pravična do nas in ni hotela prisluhniti temu, da naj bi pri njenem snovanju in vodenju sodelovala vsa pestrost posameznikovih in družbenih hotenj in interesov. Ko so globalne in posledično domače družbene razmere le pripeljale do tega, pa je nekdanjo solidarnost in odgovornost zamenjalo brezdušno plenjenje družbenega premoženja, razprodaja in rušenje vsega, kar je bilo vrednega in uspešnega, sistem sam je začel spodbujati egoistično usmeritev: zase, nase, vase. Država je postala plen, ki si ga še vedno delijo špekulanti in vsakokratne vladajoče strankokracije, v takih razmerah je začelo prevladovati načelo: poskrbi zase in bog ti bo pomagal. Družbena morala je postala zgolj pribežališče za nesposobneže in bedake. Prek 200 tisoč ljudi živi pod pragom revščine, ujme so nedavno številnim soljudem uničile, vse kar so ustvarili, zunanji dolgovi države so poleteli v nebo, a nas to ne moti, da ne bi na juriš zahtevali višje plače, tudi tisti, ki jih vsak mesec redno prejemajo in ne trepetajo, da konec meseca ne bo ničesar v kuverti. Vsi smo postali Kalimeri, ki se jim godi krivica. Vsevprek se grozi, žuga, napovedujejo se takšne in drugačne katastrofe. Odkar pomnim, so obrtniki in gospodarstvo tik pred propadom. In vse to počnemo s sklicevanjem na demokracijo in človekove pravice. Vse manj je jasno, kaj je prav in kaj zavržno početje.
Take razmere so topla greda za verovanje v poenostavljene rešitve. Zato kaže umiriti strasti, razmere za dogovarjanje o možnem so zagotovo pomembno prijaznejše kot takrat, ko so nas še nedavno na cestah z vodnimi topovi zalivali s solzivcem. Ne dovolimo, da bi nam egoizem zameglil presojo, kdo vsaj poskuša delati v družbeno korist, kdo pa le izrablja težavnejše razmere, da bi se dokopal do oblasti. Ste videli strašljiv zbor fašistov v Rimu, slišali za porast nacistične ideologije v Nemčiji, zaznavate, kako se svet grozljivo spreneveda ob dogajanju v Gazi in Ukrajini? To je tisto, kar rojevajo poenostavljene rešitve, to se zgodi, ko postane družbena morala pogrošno blago.
Josip Meden, Ljubljana
