Prof. Lukšič se ni pustil zvabiti v past in je najbrž Možini manj pričakovano vendarle pojasnil, da za vse, kar se dogaja na slovenski družbeni sceni, niso kriva rdeča ozadja, ampak gre za čisto pragmatične kapitalske vplive, tako slovenske, a še veliko bolj za tuje, korporacijsko kapitalske centre moči. In prav te sile so omejevale t. i. levim vladam, da bi vladale v smislu doktrin, ki pritičejo levi ideologiji. Na tem mestu se pridružujem avtorju tega teksta s svojo tezo, da v samostojni Sloveniji nikoli nismo imeli voditeljev, ki bi tvorno služili levim ideologijam.
Prvi v tej vrsti je je bil sloviti in razvpiti Janez Drnovšek, ki naj bi bil doslej naš najboljši predsednik vlade. Priznam, da sem tudi sam nekoč mislil podobno. A čas naplavi marsikaj in z današnje perspektive je že mnogim postalo jasno, da se Drnovšek za politična hotenja leve LDS-ove baze, ki ga je iniciirala, ni zmenil in je načeloval mnogim konservativnim gospodarskim in družbenim ukrepom. Nadaljeval je Demosovo politiko privatizacije družbene imovine in dokončno odstranil nekdanjo Službo družbenega knjigovodstva (SDK). Prva leta je zaradi tega večina nadzora nad kapitalom izginila, kajti zasebne banke, ki so v celoti prevzele finančno poslovanje, so premoženje firm v veliki meri skrivale pred državo. Drnovšek je za časa svoje vladavine udejanjil skrajno konservativen izbris iz registra javnega bivališča – izbris, ki ga je sicer res pripravil Demos, izpeljal pa kot rečeno prav Drnovšek. Slednji je pomagal tudi k zastaranju matere vseh afer, to je orožarske afere. Tako kot je dvojica Miklavčič/Brezigar pomagala k sodnemu zastaranju, je Drnovšek to afero postavil ad acta še z vladne strani.
Kapitalskim in lobističnim interesom je Drnovšek popuščal tudi v primeru gradnje avtoceste med Ljubljano in Celjem. Čeprav so strokovnjaki redno objavljali svoje ekspertize o bistveno cenejši motniški varianti avtoceste, je bivši premier popustil lobijem in verificiral trojansko varianto. Seznam s tem še ni popoln, ob zaključku naj omenim le še sprejetje za Slovenijo žaljivega Vatikanskega sporazuma; pri tem sporazumu se je »izkazal« tudi Borut Pahor, ki je izdal svoje strankarsko bazo, ki je bila proti sporazumu.
O Ropovi kratkotrajajoči vladi ni kaj veliko povedati, razen tega, da je bil ali postal apologet delodajalcev. Levosti – zanimanja za delojemalce – je bilo le za vzorec. Naslednji v vrsti je bil Borut Pahor od 2008 do 2011. Pahor je ves svoj premierski mandat blokiral svoje, v vladi sodelujoče leve partnerje, in branil Janši podrejeno generalno tožilko Brezigarjevo pred poskusi odstranitve. Ne pozabimo tudi na zvočni posnetek seje Pahorjeve vlade, ki se znašel na internetu. Pahor je zadevo utišal in ni problematiziral, da je Janša pred predajo vladnega kabineta le-tega gradbeno obnovil. Vsi indici kažejo, da je Pahor že takrat bil v Janševi službi. Na Pahorjevo močno povezanost s kapitalskimi strukturami (šaleški lobi) je opozoril tudi Matjaž Hanžek s svojo preiskovalno komisijo.
Najbolj zares leva je bila Bratuškova v svoji kratki vladavini, a vendarle le v času prvega dela mandata. V njenem kasnejšem političnem delovanju je že zaznati močan vpliv lobijev. Za vse kasnejše vlade je pa tako ali tako vseeno, s katere strani prihajajo, njihova politika je bila evidentno pod popolnim, od zunaj prihajajočim korporacijskim diktatom. Razlika med njimi je bila zgolj v tem, ali so bili za partizane ali proti njim.
Ves ta čas se je zmanjševala raven pravic zaposlenim. Zmanjševal se je ljudski vpliv na vladanje z zmanjševanjem pravic do referenduma. Socialna država se razgrajuje. Nekaj deset elitnih zdravnikov znotraj zdravniške zbornice pripravlja amerikanizacijo Slovenije. Iluzija, da bo kateri koli zdravstveni minister lahko kaj naredil brez temeljitega reza, je le iluzija.
Tudi zadnji mož prave levice, nekdanji predsednik republike, Milan Kučan je ob zadnjih volitvah klonil; s svojo politično podporo in z aktivnim sodelovanjem pri volitvah se je dal na razpolago.
Rado Krušič, Žalec
