Nogomet je požel tudi največ zanimanja med gledalstvom. Ker so nogometni klubi po državi rasli kot gobe po dežju, so že 15. aprila 1919 ustanovili Jugoslovansko nogometno zvezo kot prvo panožno športno zvezo v kraljevini. Sokoli so se namreč v času Avstro-Ogrske povezovali v nacionalne zveze in tako je ostalo tudi v novi državni skupnosti južnih Slovanov. Šele decembra 1929, v času šestojanuarske diktature, so ustanovili enotno državno sokolsko organizacijo, Sokol kraljevine Jugoslavije, katere zagovornik je bil tudi Leon Štukelj. Konkurenčne orlovske organizacije so zaradi povezave s katoliškimi verskimi skupnostmi zakonsko ukinili. Nogometni zvezi je sčasoma sledilo še ustanavljanje panožnih zvez v drugih športih. Nova oblika združevanj je prinesla določene težave in razprtije v zvezi s financiranjem posameznih športov, celo ko je šlo za nastope državne reprezentance na tekmovanjih najvišje ravni. Tako je na primer zvezno ministrstvo leta 1937 navzlic drugačnim prvotnim obljubam odklonilo financiranje nastopa jugoslovanskih smučarjev na svetovnem prvenstvu v Lahtiju (sestavljali so jo slovenski smučarji), še prej, leta 1934, pa so brez denarja za udeležbo na svetovnem prvenstvu v Londonu ostale reprezentantke v takrat zelo priljubljenem ženskem kolektivnem športu z žogo hazeni, nekakšni češki različici rokometa (sestavljale so jo pretežno hrvaške igralke). Vse stroške so si hazenašice plačale same. V tistih letih so se zaradi tega v javnosti začele pojavljati polemike o (ne)enakopravnosti posameznih jugoslovanskih narodov v športu.
Ljubljana in enakopravnost v športu
Ljubljana, 20. decembra. O enakopravnosti Zagreba in Belgrada v pogledu središča posameznih športnih Zvez razpravlja nedeljska »Politika«. Člankar našteva vse športne Zveze, ki imajo središče v Belgradu, Zagrebu in Ljubljani. Zaradi popolnosti navajamo te podatke tudi mi. Vse športne panoge, ki imajo pri nas tla in ki se izvajajo, imajo svoje športne Zveze. Tako je Zagreb središče naslednjih športnih zvez: lahkoatletske, plavalne, teniške, težkoatletske (metanje, dviganje uteži in boks), ženskih športov, sabljaške, kajaške, kolesarske ter namiznega tenisa. Poleg tega je Zagreb še središče jugoslovanskega olimpijskega odbora in pa Zveze športnih zvez. – V Belgradu imamo nogometno, veslaško in streljačko zvezo. – Ljubljana pa ima samo zimsko športno zvezo. Člankar nadaljuje, da Zagrebčani povsem neupravičeno zatrjujejo, da so pri vodstvu športa zapostavljeni, ker imajo večino športnih zvez v Zagrebu, odkoder lahko popolnoma vodijo in usmerjajo posamezne športne panoge po svoji volji. Vprašanje je postalo aktualno z občnim zborom Jugoslovanske nogometne zveze, na katerem so Zagrebčani zatrjevali, da jih Belgrad v nogometu zapostavlja, čeprav so prav toliko močni kot je močan v nogometu Belgrad.
Vprašanje, ki ga je načel člankar »Politike«, je aktualno in zato je potrebno, da tudi mi v imenu slovenskega športa – ki ni na najnižji stopnji med Slovenci, Hrvati in Srbi – povemo svoje mišljenje. Popolnoma točno je, da taka razporeditev športnih zvez kot je danes, še daleč ne odgovarja resničnemu stanju športnih razmer pri nas. Taka razporeditev je krivična in povzroča stalna trenja, ki jih imamo priliko opazovati vsako jesen na občnih zborih posameznih športnih zvez. Vsi ti občni zbori so najjasnejši dokaz, da ta trenja škodljivo vplivajo na razvoj športa pri nas. To so stvari, ki jih bo treba prej ali slej razčistiti. O enakopravnosti še daleč ne moremo govoriti toliko časa, dokler iz Zagreba usmerjajo športni razvoj v devetih panogah, medtem ko mi vplivamo samo na razvoj zimskega športa.
Ali smo Slovenci res tako malo doprinesli svojega k jugoslovanskemu športu, da nas lahko tako zapostavljajo? Odrinili so nam zimsko športno zvezo kot kos kruha lačnemu otroku, da ne bo kričal in se jokal, da ni nič dobil. V zimskem športu je premoč slovenskih tekmovalcev in organizacij res tako močna, da lahko trdimo, da brez nas sploh ni mogoče govoriti o zimskim športu v Jugoslaviji, toda tudi v drugih panogah smo prinesli svoj prispevek in to celo večji, kot so ga pa dali Hrvati ali pa Srbi. Lansko leto in letos smo pred občnim zborom Jugoslovanske lahkoatletske zveze statistično pokazali in dokazali, da smo mi dali največ in da je bil edini znaten napredek samo pri nas, medtem ko so Hrvati na isti stopnji ali pa še celo nazadovali. To govore danes številke popolnoma razločno in vendar je vrhovna lahkoatletska instanca v Zagrebu, kjer imamo že dve leti ex-lex stanje. Dve zagrebški struji se tepeta za premoč; danes je na vladi ena, jutri zopet druga, ki ima malo več zvez in ki zna malo bolj intrigirati. Že dve leti ne vemo, katera uprava je pravilna. Letošnji občni zbor, ki bi se moral vršiti 5. decembra, je razgnala policija, da se ni mogel vršiti. Takšne so razmere v vrhovni lahkoatletski inštanci. Pri nas doma delamo in napredujemo, Zagreb zavlačuje in išče svojih osebnih koristi, ki jih ljubosumno čuva, da ne bi prišel zraven kdo od nepoklicanih. Slovenci nad tem delom nimamo nobene prave kontrole, čeprav bi z vso pravico lahko zahtevali, da imamo zvezo v Ljubljani in da jo vodimo mi. Kadar hočemo govoriti o enakopravnosti, nam ni samo za formalno stran, da se ta ali ona tekma odigra pri nas, ampak nam gre za dejansko enakopravnost. Vodstvo in sedež posameznih zvez naj bo tam, kjer se v resnici dela in kjer se kaže napredek, in ne da si ga tako krčevito lasti nekdo, ki ga je slučajno dobil in ki ga danes več ne zasluži. Svojo premoč je pokazati z delom, ne pa s praznim govoričenjem. Ravno v lahki atletiki s polno pravico lahko zahtevamo, da gre sedež uprave iz Zagreba, ker v dveh letih ni pokazala skoraj nič pozitivnega.
Ista stvar je s plavalno zvezo, ki čepi kakor pribita v Zagrebu. In to prav v Zagrebu, ki nima niti enega prostora, kjer bi se lahko izvedle tekme. Vsa anomalija v enakopravnosti je razvidna najbolj iz tega, da Slovenci v vsej upravi nimamo niti »odbornika brez sedeža«, ki bi lahko zastopal interese slovenskih plavačev in slovenskih klubov.
Nismo ljubosumni in nevoščljivi nikomur, vendar pa bomo znali zahtevati svoje zlasti, kadar bo govora o enakopravnosti. Taka in slična vprašanja o našem športu bomo morali slej ali prej razčistiti in kadar se bo govorilo o vrednosti Belgrada in Zagreba o športu, tedaj Ljubljana ne bo zaostajala niti za Zagrebom niti za Belgradom.
Slovenski dom, 21. decembra 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
