Ne razumem, kako lahko pravico do samoobrambe priznamo le Izraelu, desetletja načrtno zatiranim in preganjanim Palestincem pa ne. Ne razumem, kako lahko v svojem varnem svetu otopelo zremo v posnetke brezkončnih skladovnic malih in velikih, modrih in belih omotov, ki jih vsakodnevno z oranžnim peskom zasipavajo buldožerji. Ne razumem, da nas ne ganejo več posnetki popolnoma uničenih mest in da ob podatkih o tisočih mrtvih in milijonu razseljenih neprizadeto živimo svoja varna življenja. Ne razumem, zakaj naši predstavniki v Evropi ne zahtevajo, da se Benjamin Netanjahu in njegovi ministri ne razglasijo za vojne zločince in da se proti Izraelu ne uvedejo mednarodne sankcije. Strah pred antisemitizmom tu res ne more biti izgovor. Antisemitizem tudi nikakor ni vzrok za grafit na vratih Judovskega centra v Ljubljani. Tudi ta grafit je namreč le dejanje skrajnega obupa, nemoči in ogorčenja. Obupa ob spoznanju, da se nas ob očitnem genocidu v Gazi na protestu v Ljubljani zbere le nekaj sto. Nemoči ob dejstvu, da se naši izvoljeni predstavniki v strahu, da se ne bi zamerili velikim, zatekajo k medlim pozivom zaustavitvi spopadov in relativizaciji krivde. Ogorčenja, da država tako poniglavo, z oboroženimi oklepljenimi policisti ob mirnem protestu v podporo Palestini, varuje predstavništvo države, ki je zaradi lastnih interesov soodgovorna za nikoli razrešen konflikt in, posredno ali neposredno, globalno kriva za največ civilnih žrtev vojaških spopadov po 2.svetovni vojni. Krik se je na vratih Judovskega centra pojavil predvsem zato, ker je bil le tam slišan. In, če smo iskreni, ali je ravnanja izraelske države v zadnjih desetletjih res ne moremo primerjati z nacizmom? Ne razumem tudi hipokrizije družbe, ki le nemo opazuje smrti nepreglednih množic nedolžnih otrok, hkrati pa z izgovorom o svetosti življenja ne privošči dostojne smrti trpečim sodržavljanom.
Po »menjalnem tečaju«, ki ga je v svojih briljantnih zapisih v Dnevniku predstavil Ervin Hladnik Milharčič, in ob očitni devalvaciji vrednosti palestinskih življenj, lahko pričakujemo še 20.000 mrtvih Palestincev – še približno 14.000 mrtvih žensk in otrok.
Ne razumem, zakaj se še nismo odzvali Ervinovemu pozivu in skupaj s prijatelji po svetu začeli hkrati kričati na ves glas. Tako glasno, da nas ne bo mogoče preslišati. Za Palestino. Pa tudi za Ukrajino.
Arne Vehovar, Ljubljana
