Osnovna teza je, da so (vsako)letni nagovori predsednika ali predsednice slovenske države, kot ga je včeraj v parlamentu uprizorila Nataša Pirc Musar, dobrodošli, potrebni in nujni. Pa ne zato, da bi kopirali ustaljene vzorce z Zahoda – ameriški State of the Union predsedniki izvajajo vsako leto od leta 1913 in Woodrowa Wilsona naprej – ampak ker s tem uravnotežimo ustavno pogojeno nedoslednost, ko ima predsednik države sicer najvišjo stopnjo politične legitimnosti v državi, a hkrati najmanjše možne vladarske pristojnosti. Zato je dobro, da »oče ali mati« naroda, kot smo to funkcijo poimenovali še v času Janeza Stanovnika, enkrat na leto dobi priložnost, da izvede svojo »moralno avtoriteto« in izrazi svoja politična stališča; spomnimo se huronskih kritik na račun prejšnjega predsednika države, ki se je ravno tema dvema postulatoma – biti moralna avtoriteta in jasno izražati svoja stališča – v velikem loku izogibal.
Darijan Košir (Foto: Tomaž Skale)
Predsednik države je izvoljen na splošnih neposrednih volitvah z večino prejetih glasov vseh državljanov; to je, prevedeno povedano, najvišja možna stopnja političn...