Pa mi ne zamerite, če se še enkrat, seveda zadnjič letos, ustavim pri tistih dveh, ki najbolj skrbita svetovno javnost, ker sta oba lahko uvod v globalni spopad in trenutno največja pospeševalca podnebnih sprememb oz. globalnega segrevanja planeta. Naj pojasnim: vsaka vojna je zavržna ne le z vidika civiliziranosti, humanosti, umskega zdravja, morale in etike, ker uničuje življenja in stvarstvo kot tako, ampak tudi ker fizikalno prispeva k toplogrednim izpustom še posebej ob uporabi težkega orožja kot na frontah v Ukrajini in Gazi. Ko bombe padajo in se dim njihovih deflagraciji dviguje do neba, ne moremo reči, da prečistijo ozračje, pa tudi proizvodnja orožja, od pušk do raket, od tankov do letalonosilk, ki zadnja leta cveti kot dolga desetletja poprej ni, ne sloni, vsaj za enkrat še ne, na obnovljivih energentih. In pa nenazadnje onemogoča dogovarjanje vojskujočih se strani in njunih botrov o skupnem, usklajenem boju za preprečitev podnebnega kolapsa. Toliko o vplivu vojne na podnebje.
A se vrnimo k željam po bolj otipljivemu razumu in bolj prepoznavni suverenosti Evropske unije, kar po mojem pomeni tudi vračanje k vrednotam, načelom in pravilom, na katerih je nastala, se krepila in mednarodno uveljavila. Da povem na bolj preprost način: če bi 2003 vedel, kam bo EU zašla pod vodstvom, bi nagovarjal in glasoval enako kot pri Natu – proti vstopu. Ker slišim danes Nemčijo zagovarjati Izrael tudi ob moriji žena in otrok, ki jo dnevno izvaja v Gazi in jo v živo gledamo, nemškega obrambnega ministra pa, da hoče Nemčijo znova močno oboroženo in že vidi začetek tretje svetovne vojne konec desetletja proti Rusiji. Pa ko poslušam vse vodilne v EU in njenih članicah, ki udrihajo le po Ruski federaciji in Putinu zaradi agresije in okupacije dela Ukrajine, ene ostre pa ne povedo Izraelu in Netanjahuju, s čimer mu dovolijo, da počne kar počne. Ene same obsodbe ali samcatega poziva k sankcijam proti izraelski vladi, po več kot 8000 pobitih otrocih v dveh mesecih, nisem še slišal ali bral – z izjemo turškega predsednika Erdogana, ki pa ne sodi k Uniji, je pa kot član Nata njen tesen zaveznik. Zato se vprašam, ali je to tista bolj civilizirana in napredna družina, ki smo ji na začetku stoletja želeli pripadati? Naj k temu dodam še odnos, ki ga izkazujemo do beguncev, pa naj bodo iz Ukrajine, tretjega sveta, bele ali manj bele polti.
Vse to govori, da smo se, tudi naši vodilni doma, močno odmaknili od razuma, če temu že ne rečemo oportunizem, ter od suverenosti pri dojemanju in izpovedovanju naših pogledov na dobro in zlo. Ne moremo neprestano poudarjati zločinskosti ruske agresije na Ukrajino in Hamasovega napada na jug Izraela ter objokovati humanitarno katastrofo v Gazi, ne da bi imenovali njenega povzročitelja in izvršitelja, ga vsaj tako ostro kot Rusijo obsodili ter pozvali mednarodno skupnost, EU najprej, h kaznovanju njegovega početja – ki je, mimogrede, po razmerju ubitih civilistov in okupiranega ozemlja ter trajanju okupacije veliko hujše kot rusko v Ukrajini. In suverenost pomeni prav to, imeti pogum za tako načelnost, navkljub morebitnim in tudi verjetnim zameram izraelskih botrov, v prvi vrsti ZDA.
Naj 2024 odpre glave in srce, vsaj našim odločevalcem. Srečno vsem!
Aurelio Juri, Koper