Pa se resnično sprašujem o »demokratičnem« Izraelu, ki ima zaprte otroke, ki so metali kamenje na vojake in nato te otroke zamenjuje za Hamasove talce. In to v času več desetletne okupacije ter kršitev mednarodnega prava in človekovih pravic. Ali ni ta situacija že zdavnaj prešla vse meje razuma, človečnosti in sobivanja? Predvsem pa se sprašujem, zakaj uradna Slovenija ne razume situacije? Ni sposobna? Noče? Se boji, da jo bodo Američani vrgli iz Nata? Ali da jo bo Ursula von der Leyen oglobila? Se boji zameriti Američanom in Izraelu?
Torej, predsednica Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, zunanja ministrica Tanja Fajon (ne bom omenjal imen z nazadnjaške strani oblastne politične scene, kot so Anže Logar, Janez Janša in Matej Tonin), ali resnično ne veste, kaj se dogaja? Vas ne ganejo današnji (december leto 2023) posnetki Gaze in podatek, da je Izrael z več kot 25.000 tonami bomb, granat in raket razrušil ves civilni bivalni del Gaze, kar je več kot dvakratnik atomske bombe na Hirošimo? Vas prizori ne spominjajo na razrušeno Hirošimo in Nagasaki leta 1945? Vas več kot 6000 (!) pobitih otrok, več kot 15.000 žrtev ter 40.000 ranjenih v več kot mesecu dni ne spominja na Auschwitz? Ne? Ste pozabili Srebrenico? Če je resnično takšno vaše razmišljanje oziroma pozaba, potem se sprašujem: Kje je vaša odgovornost? Kdo vas je že izvolil in komu ste odgovorni kot oblastniki? Tujim interesom ali lastnemu ljudstvu?
Izraelski minister za dediščino Amičaj Elijahu je pred kratkim izjavil, da dopušča možnost uporabe jedrske bombe na območju Gaze. Ali niso miselnost in ravnanje, predvsem pa genocid, uboji, nasilje nad civilisti in rušenja že dovoljšen dokaz, da se je človečnost izgubila v nasilju, nemoči in nespoštovanju mednarodnega prava ter človečnosti? In kje je tu vaše ter kje moje mesto? Kje je priznanje Palestine? Kje je odtegnitev neomajne podpore Izraelu? Kje sta deklarirana suverenost Slovenije in prizadevanja za mir? Ko je več vprašanj kot odgovorov, imam problem. Verjetno nisem osamljen. Če sem pošten, ne pričakujem odgovorov, temveč dejanja.
Miloš Šonc, Grosuplje
