Ljubljana je bila pred 17 leti, na začetku prvega mandata sedanjega župana, zanemarjeno in zaspano mesto. Danes je mesto res neprimerno bolj urejeno in živahno. Vendar je cena tega previsoka. Avtohtonih prebivalcev v stari Ljubljani skoraj ni več. Mestno središče so zapustili prebivalci z nižjimi dohodki, študenti in srednješolci, ker je postalo zanje življenje predrago. V mestu ni prostora za stanovanja mladih, za alternativo, za srednje šole in nove univerzitetne objekte. Zaradi visokih najemnin v starem delu mesta ni več tradicionalne ponudbe gostinstva, uslug, trgovin in obrti. Izginili so lokali, v katerih so se zbirali znani obrazi, umetniki in boemi. Izginila je večina tega, kar je zaznamovalo način in kulturo življenja v mestu, Ljubljana pa je izgubila svojo dušo. Pa ne gre za nikakršno nostalgijo. Temveč za to, kar opazi vsak občutljivejši meščan. Kot je že pred nekaj leti v Objektivu zapisal Carlos Pascual: »Mesto Ljubljana je na novo pridobljeni biser, nanizan na ogrlico turističnih točk srednje Evrope. Da bi si mesto pridobilo ta status, je moralo skozi metamorfozo, ki ga je spremenila v pocukran tematski zabaviščni park. Ekonomski učinki so številni, a kulturne izgube so neizmerljive …«
V vseh 17 letih ni bil v mestnem središču, znotraj Fabianijevega ringa, zgrajen niti en stanovanjski objekt, namenjen mladim družinam. Po izgradnji več sto luksuznih stanovanj, ki niso prav nič prispevali k reševanju stanovanjskih stisk ljudi in jih celo prodajalci oglašujejo kot naložbene priložnosti, nas mestna uprava prepričuje, da si prizadeva za socialno uravnoteženo strukturo prebivalcev. V ta namen naj bi bil v bližnji prihodnosti zgrajen objekt s 30 najemniškimi stanovanji na Resljevi cesti. Trideset mladih družin bo dobilo priložnost, da uravnoteži socialno strukturo mestnega jedra. Ob tem je v bližini mestnega središča predvidena gradnja stanovanjskega kareja na Povšetovi, na zemljišču komunalnega podjetja Snaga. Ob izgradnji socialnih stanovanj bo ostal na parceli center za zbiranje in ponovno uporabo odpadkov. Verjetno je vsakomur jasno, da takšna soseščina res ni primerna za luksuzna stanovanja ali kakršnokoli ponudbo turističnih nastanitev.
Kjerkoli prebivalci Ljubljane nasprotujejo predvidenim novogradnjam ali posegom v prostor, pogosto tudi s podporo strokovne javnosti, se župan postavi v bran interesov kapitala, pa naj gre za Bežigrajski stadion, pozidavo zelenic v stanovanjski soseski SŠ6 ali pa za novogradnje v Rožni dolini, Trnovem in na Prulah. Njegov odgovor na vprašanje, ali ni mesto namenjeno predvsem meščanom, objavljen nedavno v Objektivu, je nadvse zgovoren: »Absolutno in mi si prizadevamo biti njihov najboljši servis. Ali veste, koliko Ljubljančanov je gledalo odbojko na Ljubljanici? 70 odstotkov gledalcev je govorilo slovenski jezik. Posnetek je všečkalo 80 milijonov ljudi.« Skratka, bogatim so namenjene nepremičnine v mestnem središču, manj premožnim pa spektakel z atraktivno kuliso »najlepšega mesta na svetu«: teniški turnir v Zvezdi, če ne gre, pa vsaj pred parlamentom, odbojka na Ljubljanici ali na mivki pred osrednjim poslopjem Univerze z rektoratom, pa vodni tobogan od Uršulinske cerkve proti Filharmoniji. Župan s ponosom pove, da postaja mesto prav zaradi tega prepoznavno v svetu.
Prestrukturiranje in oživljanje mestnih središč, ki je značilno za ves razvitejši del sveta, je prvi korak gentrifikacije, ki ga meščani pogosto vidijo kot dobrodošlo prenovo javnega prostora in stavbnega fonda. Negativne strani socialne preobrazbe mesta, ki sledijo, so manj opazne, a so s časom vse bolj boleče za vse prebivalce z izjemo bogatejših in kulturno nezahtevnih. Bolj prosvetljene in socialno občutljive uprave mest blažijo negativne posledice gentrifikacije z različnimi ukrepi. Z uravnoteženo gradnjo luksuznih, dostopnih in socialnih stanovanj po celotnem območju mesta, z omejevanjem turistične ponudbe in kratkoročnega oddajanja stanovanj ter preurejanja stanovanjskih objektov v hotele, s podporo tradicionalni ponudbi uslug ipd. Župan je tudi tokrat pokazal, da ga tovrstni predlogi ne zanimajo.
prof. dr. Aleš Vodopivec, Ljubljana
