Pravo olajšanje je bila potem hladnejša jesen, ko ni več toliko energije v ozračju, ki bi se lahko sprostila. Dileme o snegu in mrazu so postale trivialna skrb, čeprav najbrž nekaterim, ki jim režeta kruh, to pomanjkanje mraza povzroča resne skrbi. Božič nam je že odgovoril na vprašanje, ali bo bel ali ne, kot pogosto že prej je potrdil analizo kolega, ki je za Ljubljano ugotovil, da je sneg za božič redkejši, kot si predstavlja naš luknjičavi spomin. Vsaj ena stalnica v tem čedalje bolj nestalnem svetu. Dobivam občutek, da je prav to, da nič ne drži, da je vsaka stvar samo še vedno drugačna, tudi vreme, postalo značilnost našega časa. Kar ustvarja občutje negotovosti, nelagodja – ljudje imamo radi neko gotovost, ko gledamo v prihodnost, saj nam to daje občutek zanesljivosti, varnosti.
Za marsikaj smo si krivi sami, mi ustvarjamo družbo, medsebojne odnose, materialno osnovo za naša življenja. Z vojnami, ki jih povzročamo po svetu, pa nastaja samo zmešnjava, k nebu kipijo krivice in trpljenje, odraščajo čustveno prizadeti ljudje, ki bodo v svojem odraslem obdobju te notranje rane prenašali na svoje potomce in okolico, kar se bo poznalo na naslednjih generacijah. Se bomo kot družba znali prilagoditi spremenjenim razmeram zaradi podnebnih sprememb? Ko se bodo, pravzaprav se že, množice ljudi skušale preseliti drugam, ker doma enostavno nimajo več od česa preživeti? Bodo obupanci, ki nimajo več česa izgubiti razen golega življenja, vrgli naš svet s tečajev? Ne čez noč, ampak korak za korakom, vse več jih bo. Če pogledamo v zgodovino, so vedno bila obdobja kaosa, negotovosti, pomanjkanja (saj ta so ponekod že zdaj, seveda). Se bližamo takemu? Ob teh vprašanjih so naše težave zaradi letošnjega vremena precej manjše in manj usodne, čeprav za prizadete verjetno največje.
Ob koncu leta vedno upamo. Tudi jaz, priznam. Mogoče bo pa 2024 res boljše, kdo ve.
