Politiki radi govorijo. Nekako razumejo, da je to njihovo delo, za katero so plačani. Resda bi bilo dobro, da bi kdaj raje molčali ali pa trikrat premislili in enkrat izrekli. Običajna pot govoranc politikov gre približno takole. Politik, posebno ta, ki je na vrhu, ki predstavlja oblast ali pa simbolno oblast, nekaj vrže v javnost. Potem se javnost prek medijev in raznih forumov razburi. Nato sledi uradni demanti tistega, kar je politik izrekel. Demanti po navadi kot argument uporabi napačno razumljenost, manipulacijo, iztrganje iz konteksta in zlonamernost. Skratka, dobimo smešno situacijo, ko nekdo dokazuje, da nečesa ni izrekel. Ali pa, da smo vsi na drugi strani bumbarji, ker izrečenega ne razumemo. Oziroma smo vsi zlonamerni državljani, ki sami čakamo, da politikove besede spreobrnemo in zmaličimo do neprepoznavnosti.
Predsednici Nataši Pirc Musar se je po tistih ne najbolj posrečenih izjavah o manjšini v Avstriji in zamejcih v Italiji zdaj zgodila še pl...
