Ker je stadion razglašen za spomenik državnega pomena, pravzaprav nima in ne more imeti komercialne vrednosti. Ne glede na to, kdo bo novi lastnik, je stadion skladno z varstvenim režimom za spomenik treba obnoviti v izvirni obliki in javnosti omogočiti dostop do spomenika. Simbolna vrednost spomenika pa je za državo velikanska in je ni mogoče finančno ovrednotiti.
Župan je ob javni predstavitvi neodvisne ocene opozoril, da stadion nezadržno in vse hitreje propada. Po njegovi oceni je že 47 odstotkov grajene strukture tako poškodovane, da je ne bo več mogoče le obnoviti, ampak jo bo treba nadomestiti z novo. Ob tem zamolči, da je bil stadion, preden je prešel v last družbe BŠP, katere družbenik je tudi MOL, v razmeroma dobrem stanju. To pomeni, da sedanja lastnica stadiona, družba BŠP, spomenika ne vzdržuje primerno, pušča ga propadati in javnosti ne omogoča dostopa do spomenika. Takšno ravnanje pa ob dejstvu, da pogajanja med državo in večinskim lastnikom družbe BŠP glede odkupa spomenika potekajo bistveno prepočasi in da prodajalec ne odstopa od previsoko zastavljene cene, po zakonu o varstvu kulturne dediščine državi daje pravico in jo (če misli resno) obvezuje, da nevestnega lastnika čimprej razlasti ter državni spomenik reši pred nadaljnjim propadanjem (ZVKD-1, 63. člen: Razlastitev je dopustna, če so spomenik ali njegove zavarovane vrednote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oziroma če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z aktom o razglasitvi. Poseg v lastninsko pravico mora biti sorazmeren javni koristi, zaradi katere pride do razlastitve.) Pričakovali bi tudi, da delna lastnika, ki bi morala zastopati interes državljanov Slovenije in meščanov Ljubljane, Olimpijski komite in MOL, svoja deleža brezplačno preneseta na državo. Ob tem je sicer vprašljiv delež MOL v družbi BŠP, saj je večji del njenega vložka, ki je v naravi predstavljal Fondove vrtove, sodišče dosodilo stanovalcem Fondovih blokov.
Ne glede na nejasna lastniška razmerja in sporno lastništvo nekdanje družbe SCT, od katere je svoj delež stadiona odkupil Joc Pečečnik, bi bilo prav, da država njegov delež odkupi. Gre le za severozahodni vogal zemljišča. Smiselno bi bilo, da se mu brez pogajanj povrne revaloriziran znesek, ki ga je vložil v nakup. Preostali denar, ki ga je vložil v družbo BŠP in vse ostale stroške, ki jih je imel s stadionom, pa bi mu morala povrniti MOL, saj ga je zavestno zavedla z zagotovilom, da bo na stadionu lahko izvedel svoj megalomanski projekt. Ob tem je vedela, da ima stadion status kulturne dediščine (2007), za katerega velja varstveni režim, ki nikakor ne dopušča posegov, ki so bili predvideni v projektu Bežigrajski športni park. Vedela je tudi, da je njeno lastništvo Fondovih vrtov sporno in da jih v primeru sodnega spora lahko izgubi. Na srečo je, kljub pritiskom na soglasodajalce in sprejemanju nelegalnih prostorskih načrtov, predvsem po zaslugi vztrajnega in neomajnega upora stanovalcev Fondovih blokov, vendarle zmagala pravna država. Zdi se, da se je svojega poraza, sicer zelo nerad, končno zavedel tudi župan, ki pa bi na koncu vseeno želel iztržiti čim več.
Od vodstva ministrstva za kulturo državljani torej pričakujemo, da bo nastopilo neodvisno od morebitnih koalicijskih pričakovanj in zavzelo jasno strokovno in pravno utemeljeno stališče. Ker gre za spomenik državnega pomena, o končnem cilju ne bi smelo biti nobenih dilem.
Arne Vehovar, Ljubljana
