Ko je leta 1967 urugvajsko-argentinski pesnik Horacio Ferrer izdal pesniško zbirko in jo posvetil argentinskemu skladatelju Ástorju Piazzolli, je bil ta tako navdušen, da je napisal tango opero María de Buenos Aires, sicer najprej zamišljeno za radijsko predvajanje. Premiero je doživela naslednje leto v dvorani La Planeta v Buenos Airesu, skladatelj sam ji je rekel kar »operita«, pri tem pa mislil na »manjše operno delo«. Danes priljubljena opera, ki je služila za podlago izvirnemu istoimenskemu uro in pol dolgemu baletu koreografa in šefa ljubljanskega Baleta Renata Zanelle, pa ob svojem nastanku ni žela odobravanja. Oblast je zatirala vse oblike nemoralnosti in kot take je razumela tudi nove, avantgardne umetniške tokove. Kritiki so operi očitali nerazumljiv, obskuren in nadrealističen libreto.
»Ne razmišljajte o tangu«
Renato Zanella si je zamislil neke vrste plesno-glasbeni spektakel: »Prvič bomo to delo doživeli kot balet, pri čemer vas prosim, da ob tem ne razmišljate o tangu, kajti to ni tango. Šele ko boste pozabili nanj, se boste lahko preselili v naš svet, ki ga bomo ustvarili na odru.«
Predstava vsebuje 17 skladb in prav toliko prizorov. Operna režiserka Yulia Kristoforova (ex Yulia Roschina) je povedala, da jo je najbolj inspiriralo samo ime Marija: »Libreto se dotika religiozne tematike, nanaša se na Marijo Magdaleno in se spogleduje z Devico Marijo. Z napetostjo, ki se pojavlja med grešnico in svetnico, se soočamo v bistvu vse ženske, obe sta neki arhetip ženskega. María skozi našo uprizoritev tako potuje od grešnice do svetnice in se na neki način očisti tega, česar smo jo 'obtožili'.« Režiserka je izpostavila še, da je libreto zelo bogat z metaforami in simboliko, kar dopolnjujejo kostumi, barve in simbolni elementi. Kostume sta ustvarili Alexandra Burgstaller in Anne Marie Legenstein, scenografka je bila Vasilija Fišer.
V glasbenem smislu gre za tango nuevo, ki je modernejše sloge in instrumente (vibrafon, električna kitara, bobni) povezal s tradicijo (flavta, akustična kitara, violina in bandoneon). V ta namen bo tudi ljubljanski oder zasedel 12-članski orkester, ki ga bo vodil in tudi sam igral na akordeon Marko Hatlak. Pravi, da je to edino operno delo, ki ga je veliki Piazzolla napisal, »njegov največji doprinos pa je, da je plesni tango spremenil v koncertnega in ga postavil na najbolj prestižne svetovne klasične odre. Tango je bil prej del podzemlja, prisoten v najrevnejših četrtih, prepredenih s kriminalom, prostitucijo, migranti, kar je ustvarjalo temačno podobo tudi okrog tanga. In boljše Piazzolla ne bi mogel izraziti tega vzdušja kot prav z opero.« V glasbi se mešajo različni vplivi – od jazza iz New Yorka prek broadwayskih muzikalov do francoske filmske glasbe iz časa, ko je skladatelj študiral v Parizu pri sloviti Nadii Boulanger, ter sodobnih efektov, ki še poudarijo zgodbo tega kaosa.
Štiri Maríe
Zanimivo bo, ker bodo vlogo Maríe hkrati poustvarjale kar tri balerine (kot otroka, dekle in odraslo žensko) ter ena pevka. Balerina Tjaša Kmetec pravi, da zaseda vlogo, ko je María že odrasla oziroma tudi po njeni smrti, kar ni napisano, zato je bilo treba ta svet ustvariti v sebi. Všeč ji je tudi, da so na odru plesalci enakovredni s pevci in instrumentalisti. Ana Klašnja, ki bo plesala vlogo dekleta, pojasni, da jih koreograf zdaj že tako dobro pozna, da jih je spretno umestil v vloge tudi glede na njihov značaj in zanje ustvaril gibe, skozi katere se lahko najbolje izrazijo.
V naslovni vlogi Maríe bo na premieri pela Nuška Drašček: »V tem delu ni opernega nastavka in zahteva drugačen pristop; imamo mikrofone, gre za malo bolj 'krvav' pristop, v glasu se mora nekoliko poznati njeno nočno življenje. Kaj točno se dogaja v tej umetnici, ki živi svoje življenje na odru, pod odrom, v lastni podzavesti – vse to je bilo treba skanalizirati, dati v gib, premik, glas, hkrati pa upoštevati še druge barve solističnih instrumentov, ki imajo v aspektu Maríjine osebnosti vsak svojo funkcijo. Čez celotno delo Marío razgalimo, pogledamo, razstavimo in jo potem spet sestavimo.« Ta psihološki oziroma psihoterapevtski vidik lika je posebej zanimal tudi Saro Briški Cirman, ki bo v tej vlogi nastopila nocoj na predpremieri; to je namreč področje, ki ga sicer študira.
Duende, ki se z besedo in gibom vpenja v zgodbo, bo Lukas Zuschlag, baletni solist in koreograf, ki se bo z govorjeno besedo podal v nov izziv. Pravi, da gre za »izjemno abstrakten, kompleksen tekst. Vloga je igralska in gibalna ter predstavlja nekakšnega komentatorja, moderatorja, morda celo manipulatorja te zgodbe.« V naslovni moški plesni vlogi bo nastopil baletni solist Kenta Yamamoto.
