Pred več kot tridesetimi leti smo se dogovorili, da hočemo živeti v kapitalistični družbi svobodne gospodarske pobude, da pa vendarle obstajajo področja, ki jih nočemo v celoti prepustiti trgu. Na primer področje stanovanj, ker gre tu za pravico, za dom, človeško dostojanstvo, kvaliteto življenja in v skrajni instanci za preživetje. Špekulativno kopičenje stanovanj kot naložb zvišuje cene nepremičnin do te mere, da niso več dosegljive ljudem z normalnimi službami in dohodki – to je neizpodbitno dejstvo. Progresivna obdavčitev bi to vsaj delno omejila. Da je nimamo, je torej skregano s temeljnim dokumentom te države.
Možno je sicer, da nimam pojma. Če to drži, potem si želim, da me nekdo poduči. Ampak slišati hočem argumente, ne pa džibriša politične vrhuške o lobijih in interesih iz ozadja, s katerim oblast razkriva ali lastno impotenco ali vpetost v ta ista ozadja. Še bolj neokusne pa so nebuloze elit, ki strašijo s preteklostjo, v resnici pa so s svojo miselnostjo in delovanjem v totalnem nasprotju s predpostavkami, na katerih smo osnovali sedanjost. »Pa saj menda nočete, da se vrne komunizem?« Ma, kakšen komunizem, za božjo voljo! Pogovarjamo se o nečem, kar je zapisano v naši ustavi! Večer