Hrvaški predsednik Zoran Milanović je pred napovedjo svoje kandidature, s katero je presenetil celotno hrvaško politično javnost, nedvomno dobro preučil ustavo, katere pisci niso predvideli, da bi aktualni predsednik države razpisal parlamentarne volitve, na katerih bo kandidiral tudi sam.
Vse oči so uperjene v ustavno sodišče, ki bo danes razpravljalo o tem, ali je Milanovićev namen v skladu s hrvaško ustavo oziroma ali je tisto, kar ni prepovedano z nobenim členom ali odstavkom ustave, dovoljeno. Prav tako bodo presojali, ali lahko na kakršen koli način sodeluje v predvolilni kampanji.
Si bo mandat podelil kar sam?
Kandidature predsednika države na parlamentarnih volitvah ne prepoveduje niti zakon o volitvah poslancev v sabor. Res je, da je bil nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman na parlamentarnih volitvah vodilni na volilnih seznamih HDZ, kar je nedvomno pomagalo k takratni zmagi HDZ, a je tudi ostal predsednik države, ko je Hrvaška imela polpredsedniški sistem. Leta 2000 so vlogo predsednika države omejili. Zdaj pa niti vodilni ustavni strokovnjaki niso enotni v tem, ali bo Milanović kršil najvišji zakon, če bo kot predsednik države tudi uradno kandidiral na parlamentarnih volitvah.
Nekateri so prepričani, da je povzročil kaos in da v ustavi ni nobene luknje. Vztrajajo pri tem, da bi moral odstopiti, če želi kandidirati tako kot drugi državljani. Kot predsednik države je namreč nadstrankarski politik, odgovoren za usklajeno delovanje in stabilnost državne oblasti, kar tudi pomeni, da je predsednik vseh državljanov. Zato ne bi smel sodelovati v predvolilnih kampanjah. Z napovedano kandidaturo pa se je odločil za levosredinsko politično opcijo, čeprav Milanovića podpira celo skrajna desnica, ki si želi konec vladavine HDZ.
Hrvaška ustava v 96. členu izrecno navaja, da predsednik države ne more vzporedno opravljati nobene javne ali profesionalne dolžnosti, a to ne pomeni, da ne more sodelovati kot kandidat na parlamentarnih volitvah. Tudi če bo ustavno sodišče prepovedalo kandidaturo Milanovića, preden bo odstopil s položaja, je kot predsednik države lahko premierski kandidat koalicije devetih strank od levice do centra, ki jo vodi SDP, kar je v nedeljo tudi napovedal. Do zmede lahko pride, če bo takšna koalicija po parlamentarnih volitvah imela večino za sestavo nove vlade z mandatarjem Milanovićem, saj bi jim mandat moral ponuditi predsednik države – Milanović. Sam trdi, da do tega ne bo prišlo, ker bo že znan novi predsednik sabora, ki začasno nadomešča predsednika države, če odstopi ali umre.
Zvezane roke za odpoklic
Sicer je Milanović pri objavi svoje odločitve zapisal, da bo kandidiral kot neodvisni in nestrankarski kandidat na listi SDP, odstopil pa da bo šele po volilni zmagi, o kateri je prepričan. Ne glede na odločitev ustavnega sodišča je težko verjeti, da bo odstopil pred tem, ker bi v tem primeru predsedniški položaj začasno, do predsedniških volitev, zasedel dosedanji predsednik sabora Gordan Jandroković (HDZ), ki je prav tako kandidat na parlamentarnih volitvah.
Jandrokovićev vstop na Pantovčak, tudi začasno, je v nasprotju z Milanovićevimi motivi za kandidaturo, ki jo je napovedal, da bi preprečil nadaljevanje političnega »nasilja« HDZ. Med slednje uvršča tudi odločitev premierja Andreja Plenkovića (potrdila jo je parlamentarna večina HDZ) za izbor novega kontroverznega predsednika vrhovnega sodišča Ivana Turudića, ki je naklonjen vladajoči stranki. To je bila za Milanovića kaplja čez rob samovolje HDZ in Plenkovića pri kršitvi neodvisnosti in delovanja državnih institucij. Na to naj bi odgovoril tudi z lastnim plesom na obrobje ustavnosti, čeprav bi lahko varno počakal do konca leta in kandidiral za novi predsedniški mandat. Ta položaj pa očitno ni zadovoljil njegovih političnih apetitov, saj nima pooblastil, ki bi jih rad imel.
HDZ sicer vztraja pri tem, da Milanović krši ustavo. Če sabora ne bi že razpustili, bi zagotovo sprožili postopek za njegov odpoklic s Pantovčaka. Milanović je z napovedjo svoje kandidature potrdil vlogo vodilnega opozicijskega politika, ki s svojim sodelovanjem na parlamentarnih volitvah vsekakor zvišuje možnosti levosredinskega bloka za zmago 17. aprila.