Kraljevino SHS so v Rapallu zastopali predsednik vlade Milenko Vesnić, zunanji minister Ante Trumbić in minister za finance Kosta Stojanović. Slovenci, ki so sestavljali večino prebivalstva območja, o katerem so potekala pogajanja, niso imeli torej nobenega svojega predstavnika. Predstavniki kraljevine so se takrat izgovarjali, da so bili na pogajanjih nemočni, ker SHS takrat še ni bila mednarodno priznana in so bile torej nepriznane tudi njene meje z vsemi sosedami. Glavni adut v rokah Italijanov je predstavljal leta 1915 podpisan tajni Londonski sporazum, s katerim so zavezniki Italiji obljubili del slovenskega ozemlja in Istro, če ta prestopi na njihovo stran. Med pogajanji o meji je bilo v igri več različic, tudi tako imenovana Wilsonova razmejitev (Wilson je bil tedaj predsednik ZDA), ki je bila za nas nekoliko ugodnejša, a še zmeraj zelo krivična. Te boleče obletnice, ki je Slovence tako grobo presekala na dvoje, so se prebivalci na obeh straneh meje še dolgo spominjali ter vrsto let prirejali komemorativne dogodke. Na predvečer pete obletnice rapalske pogodbe so fašisti v Trstu razdejali tiskarno slovenskega časnika Edinost.
Rapalski dan v Kastvu.
Danes je, kakor znano, 5. obletnica rapalske pogodbe. Da dajo dušek svoji žalosti nad izgubo bratov, prirede Kastavčani dne 15. komemoracijo, pri kateri bodo sodelovala vsa tamkajšnja prosvetna društva. Na zborovanju bo predaval o izgubljeni Istri bivši narodni poslanec prof. Spinčič. Podobne komemoracije se bodo priredile tudi na Sušaku in v drugih krajih.
Narodni dnevnik, 12. novembra 1925
Petletnica rapallske pogodbe
Danes poteka pet let, odkar se je v Rapallu, prekrasnem dragulju italijanske riviere, podpisal dogovor med Italijo in kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki določa v glavnem sedaj obstoječo mejo med obema državama. 12. november 1920 je tedaj datum, ki ima za nas historično važnost prvega reda.
Osnovo rapallski pogodbi tvori faktično londonski pakt, sklenjen dne 26. aprila 1915 med Italijo in predstavitelji trojnega sporazuma, Anglijo, Francijo in Rusijo. Ta pakt je dal Italiji pravico na vse to, kar ima v posesti danes, razen Reke, na našem narodnem teritoriju, poleg tega pa še na vso severno Dalmacijo, kar je pripada porečju Zrmanje in Krke. (…)
Naša razmejitvena komisija je imela zato opravka z močnimi in nepopustljivimi nasprotniki. Njeno stališče je bilo tem slabše in težavnejše, ker ni imela dovolj energične podpore v vladi, in tako je morala popuščati in popuščati. (…)
Jutro, 12. novembra 1925
»Slovencem se bolje godi v Italiji, kakor v Jugoslaviji!«
To je lani napisal znani klerikalni list. V Beogradu so si to dobro zapomnili. Zato se ni čuditi, ako čitamo z ozirom na tržaške dogodke v nekem beogradskem listu te-le ne baš neumestne pripombe: Lani je neki slovenski list odkritosrčno napisal, da se Slovencem bolje godi v Italiji, kakor v naši državi. Dogodki v Trstu so dokazali, kako se jim tam »bolje« godi. Tam jih fašisti enostavno iztrebljajo. Tam so »vogelfrei«, da se izrazimo v tem slovenskim klerikalcem tako milem jeziku ... Pop Korošec in njegova stranka ne priznavata narodnega edinstva s Srbi in Hrvati, zahtevata poseben, izuzeten položaj v naši državi na škodo narodnega in popolnega državnega edinstva. Zato oni ne morejo pričakovati od nas Srbov in Hrvatov, da nas radi dogodkov v Trstu tako duša zaboli, kakor bi nas zabolela, ako bi Slovenci ne dajali večine stranki popa Korošca, stranki, katero moramo mi Srbi in Hrvati sovražiti in prezirati kot pošteni Slovani. (…)
Slovenski narod, 12. novembra 1925
Rapallo in emigranti
Zopet je pred nami obletnica črnega dneva našega naroda, dneva, ki je pahnil v robstvo stotisoče naših najboljših in nam odtrgal najlepše dele naše zemlje. Še nobena obletnica pa ni bila zvezana s tolikim gorjem naših mučenikov, kakor letošnja.
Kriki obupa našega življa v Primorju, ki je izročeno na milost in nemilost fašistovski inkviziciji, morajo napolniti s srdom in gnjevom srce vsakega, ki čuti, da je član naroda, kateremu pripada tudi brezpravna raja Julijske krajine.
Dosedaj smo se vsake obletnice spominjali na ta način, da smo pozabljali na sokrivce Rapalla, kateri so sodelovali pri usužnjenju našega življa v Primorju, pošiljali smo zagotovila preko granic, da čutimo z njimi, da se pripravljamo na njihovo končno osvobojenje itd. (…)
In ta potreba bi bila skupna močna organizacija vseh emigrantov iz Primorja in naše Koroške, eden in isti cilj imamo tako Korošci kakor Primorci in le združeni in močni smemo upati na uspehe. (…)
Jutro, 12. novembra 1926
Velika manifestacija za zatirane brate v Italiji
Včeraj je bila šesta obletnica, odkar je bila v Rapallu podpisana pogodba med Jugoslavijo in Italijo. Odgovorne oblasti so ukrenile vse, da preprečijo kake demonstracije pred italijanskim konzulatom v Šelenburgovi ulici. Že okoli 15. so bile poslane v poslopje konzulata, odnosno na dvorišče Jadransko-podonavske banke močne čete policijskih straž in orožništva.
V zborni dvorani ljubljanske univerze se je ob 16. zbrala akademska mladina v impozantnem številu k občnemu zboru Sveta slušateljev ljubljanske univerze. Po otvoritvi občnega zbora je predsednik Sveta iur. Viktor Maček omenil žalostno obletnico rapallske pogodbe ter podelil besedo iur. Joži Likoviču. V temperamentnem govoru je ta očrtal težko trpljenje našega naroda v Italiji. Vsi naši bratje, inteligent, priprosti človek, duhovnik, učitelj, kmet, delavec in celo nežna mladina zdihuiejo pod težkim terorjem italijanskega barbarskega fašizma. Ta hoče našemu narodu vzeti šolo, odpraviti vse prosvetne in druge organizacije in domove, kjer so imeli doslej naši ljudje še edino zatočišče. (…)
Slovenski narod, 14. novembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
