Mi, državljanke in državljani Republike Slovenije.
Kako?
Tako, da ne odnehamo »težiti« domači oblasti, da naj stopi odločneje do vrha Evropske unije ter vlad ostalih članic povezave z zahtevo po jasni in nedvoumni obsodbi Izraela za to, kar počne v Gazi in drugje palestinskemu ljudstvu – po sprožitvi sankcij zoper Benjamina Netanjahuja in njegove ministre ter generale, po ovadbi le-teh pristojnemu tribunalu za vojne zločine, po vsaj začasni zamrznitvi diplomatskih, poslovnih in drugih odnosov z Izraelom, po priznanju palestinske države, četudi brez jasno definiranega ozemeljskega konteksta.
In ZDA?
Zagotovo nam bodo zamerile, a jim ne moremo večno služiti kot butlerji, ne da bi pokazali vsaj malce poguma in ponosa ter suverenosti pri razumevanju dobrega in zla. To, kar dela Izrael, je po vseh postulatih človečnosti in vladavini prava zlo. Da ne naštejemo znova številk človekovega trpljenja in kršitev mednarodnega prava.
Kaj pa vrh v Bruslju in vodstva ostalih držav EU?
Na Nemčijo s Scholzom na čelu in njene ljudi v Bruslju – glej v prvi vrsti Ursulo Von der Leyen – ni računati. Travma holokavsta jim je oklestila razum. Za ostale pa so vsi scenarij možni. Naj tvegam skoraj s prepričanjem, da bi se nam pridružile Španija, Portugalska, Belgija, Irska, Malta in Ciper, morda celo Francija, kar bi vodilo k premisleku tudi ostale vlade.
In če ne, če bi pri tem ostali sami?
Tudi to je seveda možno, Janez Janša bi rekel, da zagotovo, a bi celotni EU pokazali, da si upamo, da imamo pogum, ponos in spomin. Bi nas morda zapisali kot neke vrste črno ovco, ker da rušimo enotnost skupne zunanje politike, a jih imamo že kar nekaj v povezavi – Poljska, Madžarska – pa še vedno njihov glas šteje.
Bi sledilo finančno discipliniranje iz Bruslja?
Kje pa, s tako držo, drugače od omenjenih dveh članic, ne bi prekršili ničesar iz nabora političnih in ekonomskih atributov, zavoljo katerih smo bili sprejeti: stabilnost institucij, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice, varstvo manjšin ter delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost soočanja s konkurenco in s tržnimi izzivi. Še več, pokazali bi, kako in koliko nam je mar za usodo ljudi ter za načelo pravičnosti. Navsezadnje bi Unijo obvarovali pred dodatnimi migracijskimi pritiski.
Kaj pa prihodnost OZN?
Da, gre tudi za to, ali bodo Združeni narodi, kot vsaj formalno največja avtoriteta pri varovanju svetovnega miru ter omogočanju človeštvu čim daljšo prihodnost – v mislih imam poleg tveganja jedrskega spopada še podnebje in globalno segrevanje planeta – znova vredni spoštovanja, tudi s strani velikih sil in stalnih (jedrskih) članic varnostnega sveta, ali bodo potisnjeni še bolj na margino kot le dekor in morda izgovor, češ, saj imamo »Boga, ki bdi nad nami«, delamo pa itak po svoje. Izrael redno in brez zadržkov, še manj sramu, dezavuira vse odločitve, ki jih sprejemajo organi OZN, od varnostnega sveta do generalne skupščine, do vseh agencij, ki mu niso povšeči, celo tiste, ki jim njihov prvi boter, ZDA, z vzdržanim glasom, pripre vrata. Tako je tudi z zadnjim pozivom VS k humanitarnim premorom v Gazi in k zaščiti civilistov, predvsem otrok. No, za neko večdnevno premirje sta se kasneje, po tisočih novih žrtev, Izrael in Hamas vendarle dogovorila, a le za izmenjavo talcev oziroma ujetnikov, ne zavoljo zahteve OZN.
Naši trenutni oblastniki kažejo znake oživljanja v to smer, predvsem predsednica republike in premier. Zunanja ministrica bolj slabo, žal. Ponavlja obsodbo Hamasa zaradi terorističnega napada na Izrael 7. februarja, kar je sledilo, označuje le kot humanitarno katastrofo, da bi pokazala na povzročitelja le-te, na Izrael pa niti slučajno. Je pa to storila njena strankarska kolegica, ministrica za pravosodje, s pozivom EU in nam samim tudi k bolj suvereni in pogumni drži do dvoličnosti ameriške zunanje politike. Pazimo, da jih ne izgubimo, ker ponovni prihod na oblast Janeza Janše bi pomenil vrnitev k popolni zlizanosti z ZDA in Izraelom, morda tudi k pregonu kritikov, ter k dokončni opustitvi vloge, ki jo lahko odigramo pri zagotavljanju Palestincem neke znosne prihodnosti in avtoritete Organizaciji Združenih narodov, ki ji pripada. Gre navsezadnje tudi za našo prihodnost brez zgodovinskega sramu.
Aurelio Juri, Koper
