»Na soboto pred desetimi leti se ne bi mogli pogovarjati, ker bi bila pred stojnico vrsta, okoli pa tak džumbus, ki se je ob 13. uri, ko so zaprli trgovine v pokritem delu, sicer umiril,« nekdanje dogajanje na Tržnici Koseze na novembrsko soboto opiše Andreja Hilbert, ki zelenjavo s kmetije pri Senožetih prodaja že 25 let. Podobno pripoveduje tudi Slavica Avbelj, ki na koseški tržnici prodaja praktično od njenega odprtja, kar je bilo v začetku devetdesetih let. »Najbolje je bilo pred 10, 15 leti, ko smo imeli vsi ves čas vrsto, in ko mi je mož s kombijem pripeljal še dodatno zelenjavo, so ljudje za njim letali, kam to nese. Solato smo prodajali naravnost z njive, saj ni bilo časa, da bi jo očistili, kar bi bilo danes nemogoče. Ob sobotah je bilo pa res ogromno ljudi, medtem ko je zdajle ura enajst in imam še vse – včasih bi bila ob tem času že s popolnoma prazno stojnico. Resnično se je prodajalo.« Kar pa se je vse, kot pripovedujejo koseške prodajalke z domačim pridelkom, spremenilo z razcvetom nakupovalnih centrov. Poleg tega veliko ljudi ni pozornih, ali kupujejo domačo hrano, »to se bolj govori, bolj pomembno je, da imajo sredi januarja jagode«, poudari prodajalka, ki na stojnici ponuja sezonsko zelenjavo.
Da se tržnica spreminja in se na njej pozna obstoj nakupovalnih centrov, se strinja tudi Hilbertova, čeprav pravi, da navade kupovanja na tržnici prehajajo med generacijami. »Če so prej hodili starši, zdaj prihajajo že njihovi otroci, a se pozna, da je kupna moč manjša, kot tudi to, da ljudje manj kuhajo. Ozimnic skoraj ni več, včasih smo krompir in zelje prodajali na vreče, poleg tega je veliko več ljudi vlagalo, zdaj v bistvu sploh nimamo več na vreče. Kar je ostalo, je še nekaj vlaganja kumaric.« Ali kot je ob našem obisku na eni od stojnic, ki prodajajo izključno hišne pridelke, starejši gospod kupil zelene paradižnike. »Za v kis, to je najboljša solata pozimi,« je dejal in nam mimogrede povedal še recept. Prav kroženje receptov pa je na tržnici, kjer se skoraj vse vrti okoli hrane, redno na programu. Tako je tudi na roke napisan, iz italijanščine preveden recept za torto caprese tisti dan od stalne stranke dobila Jerneja Škof iz trgovine Oreh, ki v pokriti tržnici prodaja oreške, štruklje iz Pirnič, butično vrhniško kavo, maslene piškote iz Rečice ob Savinji in drugo. »S strankami si na veliko izmenjujemo recepte. Okoli božiča in novega leta pa prinesejo za pokusit tudi kakšno spečeno sladico,« še pravi prodajalka v Orehu, prodajalni, ki jo je v devetdesetih letih odprl njen noče, po njegovi smrti pa jo pred dvajsetimi leti prevzela sogovornica. Jerneja Škof se spominja še začetkov koseške tržnice: »Na začetku je bilo zelo prazno, lokali so se počasi odpirali in nobeden ni prišel mimo. Zunaj tudi ni bilo takšnih mogočnih stojnic, kot so zdaj.« Skozi leta se je progam pokrite tržnice menjal, danes pa je to raznolik konglomerat ponudbe, kjer je mogoče kupiti vse od oblačil, ekoloških živil in kozmetike, slovanskih dobrot do sirov, kruha, mesa, rib in vina, poleg tega ponujajo izdelke za gospodinjstvo, joga program, zaviti je mogoče na kavo, svoje prostore pa ima v pokritem delu tudi ključavničar.
Poleti je bolj žalostno, pozimi intenzivno
Prav tako Jerneja Škof pripoveduje o ritmu tržnice. »Poleti je žalostno, pozimi bolj intenzivno, enako kot je cikel mesta, poleti gredo ljudje na počitnice, hibernirajo v kakšnem gozdu, v vročini ti niti ne paše jesti, in vse to se tu pozna.« V hladnejšem obdobju, kot pripoveduje pridelovalka in prodajalka zelenjave Andreja Hilbert, je vrhunec obiska na tržnici sobota, kar pa ne velja za poletje, ko je največ ljudi v četrtek in petek do opoldneva. Poleg tega se po opažanju branjevke pozna tudi, da »kolikor v medijih bolj oglašujejo pomen domače prehrane, več je obiska. Ko se to ne omenja toliko, je ljudi manj.« Pri čemer kmetica in prodajalka Cirila Oblak pripoveduje o nihanjih po obdobjih, predvsem pa o spreminjanju ponudbe, več je namreč prodajalcev. S tržnico Koseze je sogovornica povezana že dolgo, saj je najprej tu prodajala njena mama, in to ena prvih, v času, ko stojnic še ni bilo in je »mama kar sama pripeljala desko in podstavke«. Čez čas je nato začela prodajati Cirila Oblak, zdaj sodeluje tudi njena hčerka, zelenjavo pa pridelujejo v Guncljah, Pr' krvin se reče po domače, ker stoji kmetija na vogalu, in kot pravi sogovornica, ta domača imena so pri njih še vedno v uporabi.
Interakcija je bistvo tržnice
A ne glede na vse spremembe in mnogotere izkušnje je bila tržnica v Kosezah na prejšnjo novembrsko soboto živahna. Na nekaterih prodajnih točkah, denimo pri mesarju v pokritem delu, stojnicah z zelenjavo, kjer se na enem mestu dobi vse mogoče, v pekarni in še kje, so ljudje stali v vrsti. Ena od vrst se je do zgodnjega popoldneva vila pred delikateso Toskana, ki je v primerjavi s prodajalno v pokritem delu glavne ljubljanske tržnice precej večja. Zunanja vrsta, kot pravi eden od poznavalcev koseške tržnice, pa je posledica koronskih časov, ko so se ljudje navadili čakati zunaj. Pred epidemijo so se enostavno gnetli v trgovini.
Je pa glavna stvar kupovanja na tržnici interakcija. »Tu si moraš vzeti čas za nakupovanje, ker gre za stik,« pravi prodajalka iz Oreha, ki ima večinoma stalne stranke. »Poznamo se, pogovarjamo se, o marsikom veš veliko, malo pove danes, malo naslednjič, potem morda izgine, in ko se vrne, pove, da se mu je kaj lepega zgodilo, se je zaljubil, kam šel, si ustvaril družino in ni imel časa priti ...« še pripoveduje Jerneja Škof. Da je bistvo tržnice klepetanje, se strinjajo tudi druge sogovornice. »Marsikdo pride tudi samo poklepetat. S strankami tako kakšno rečemo, rešujemo svet ...« pripoveduje Andreja Hilbert. »Osebni stik, to je tržnica. Tu se veliko pogovarjamo, si izmenjamo kakšno politično temo, ljudje povedo kaj o otrocih,« pa svoje izkušnje podeli Anica Zaletel, ki pridelke z družinske kmetije v Stanežičah v Kosezah prodaja že več kot trideset let. Pri tem omeni še, da je pomembno, da ti stranke lahko zaupajo, ko jim poveš, kaj je dobro, kaj ni in kaj je za kupit, kar cenijo.
Prav tako se na tržnici v mestu, kjer se srečujeta podeželje in urbano okolje, odvija tudi preplet socialnih svetov. »Sem pridejo ljudje različnih poklicev, tudi javne osebnosti, ki so na tržnici povsem običajni ljudje, kar tudi oni potrebujejo,« še pravi ena od branjevk na koseški tržnici, ki je je, tako kot to tržnice so, poleg kraja trgovanja tudi prostor srečevanja, druženja in drugih oblik družbene izmenjave.
Na koseški stojnici ob sobotah mesne pridelke družinske predelave prodaja tudi Jernej Pribožič iz Dečnega sela v občini Brežice. »Tu je zelo fino, ljudje so prijazni, ne komplicirajo, kupci so dobri. Prej smo bili 13 let na glavni tržnici, vendar nam tam ni bilo všeč, zato smo ostali le tu. Na glavni tržnici je več turistov, in problem je s parkiranjem,« pravi mesar.
Sicer pa je, kot pravijo sogovornice in sogovornik, na koseški tržnici prijetna tudi klima med prodajalci. Dobro se razumejo, so soglasni in občasno imajo tudi kakšno skupno druženje.