Weis: Nekatere podrobnosti so bolj dodelane, tudi posamezne dele besedila sva medtem še malce spreminjala. Sicer pa je gledališka predstava, sploh te vrste, vedno v nekem notranjem razvoju, čeprav ostaja v osnovi bolj ali manj takšna, kot je bila na začetku.
Kaurin: Po prvotnih načrtih naj bi bil Glej ob ljubljanski premieri že prenovljen, kar je bilo v manjši meri vključeno tudi v vsebino predstave. Toda obnovitvena dela so se zavlekla, kar je nato spet zahtevalo rahle popravke...
Iz tega sklepam, da sta jo začela snovati že pred nekaj časa. Kako dolgo je nastajala?Kaurin: Nekakšno pilotno različico sva pripravila že proti koncu lanskega leta, toda tisto so bile bolj neke velikopotezne ideje, ki so pozneje treščile ob realna tla. Kajti šele ko začneš delati na odru, se zares pokaže uporabnost vseh tistih zamisli, ki si jih imel prej – papir prenese vse, oder pa ne.
Weis: Sicer pa si pred začetkom procesa nikoli ne zadava neke vnaprej določene podobe predstave, ki bi se je hotela na vsak način držati. Mogoče za kakšno zamisel nekako veš, da bo prizor zelo verjetno deloval tudi na odru, toda glavnina uprizoritve se oblikuje postopno: v osnovi izhajava iz neke vsebinske ali izvedbene predpostavke, nato sledijo improvizacije, raziskovanje ter oblikovanje posameznih avtorskih prizorov, iz katerih se začne širiti predstava. Od neke točke naprej začneš slediti tudi temu, kar ti govori sam material, ki si ga ustvaril do takrat... No, resneje sva se začela z aktualno predstavo ukvarjati januarja letos, sprva po etapah, kadar sva se lahko časovno uskladila, nato pa neprekinjeno od konca avgusta do premiere. Vse vaje skupaj so trajale kakšne tri mesece.
Kaurin: Prva stvar, ki jo imava pri predstavi, je pa naslov! (Smeh.) A seveda to ni zgolj naslov oziroma podnaslov, ampak tudi neko tematsko izhodišče, ki odpira razne možne pristope in perspektive.
Mimogrede, od prvega Heroja je minilo že skoraj desetletje. Sta že takrat načrtovala, da bo šlo za neke vrste nadaljevanko, ki bo trajala tako dolgo?Weis: Da, zamisel je bila prav ta, da bi naredila gledališko serijo. Morda takrat nisva predvidevala, da se bo razvila ravno tako, kot se je – že v osnovi pa je bilo zamišljeno, da bo to nadaljevanka, kjer bo vsak del nosil neko svojo zgodbo.
Kaurin: In že takrat sva bila odločena, da bova vztrajala, dokler se ne bova naveličala drug drugega – ali pa občinstvo naju.
Kateri pa so bili osnovni nagibi, da sta se takšnega projekta sploh lotila?Kaurin: Predvsem sva si želela delati gledališče na način, ko bi pravila določala midva. Kjer bi imela to obupno svobodo, da delava, kar hočeva.
Weis: Pa niti ni šlo za to, da bi se počutila nekako nepotešena v tem, kar sva počela sicer; preprosto sva čutila željo, da bi poskusila ustvarjati po svoje. Zdelo se nama je, da bo nekaj, kar vznemirja naju, zanimivo tudi za koga drugega, če bova znala to posredovati na primeren način – in ko je iz tega nastalo nekaj dokaj specifičnega, sva si mislila, da je vredno nadaljevati. Skozi leta sva nato zgradila tudi določen princip dela, čeprav nama zato ob vsaki novi predstavi ni nič lažje; morda nama je še težje, saj je treba vsakič znova odkriti kod, kako bova znotraj predstave komunicirala med sabo, kako pa z gledalci. O tem res ogromno razmišljava, kajti za nikogar v občinstvu nama ni vseeno.
Kaurin: Eno od najinih stališč je, da delava Volkstheater, torej nekakšno ljudsko gledališče, vendar na svoj način in iz naju dveh. Pri tem se trudiva biti predvsem iskrena in neposredna – ne želiva biti bolj pametna, kot sva.
Weis: Prav tako se ne poskušava delati pametnejših od gledalcev. Zelo sva jasna glede tega, kakšno igro se greva. Oba sva sodelovala v projektu Via Negativa režiserja Bojana Jablanovca, ki nama je ponudil neko osnovo za najino delo, sploh ko gre za iskanje materiala in za način, kako se o njem pogovarjati, razmišljati in ga oblikovati v uprizoritveno snov.
Kaurin: Via Negativa je bila pravzaprav raziskava teatralnosti kot takšne, kar pa je tudi naju vseskozi zanimalo, in določene postopke in metode vsekakor črpava od tam, pa četudi so najine predstave vseeno nekoliko drugačne. Ravno o tej osnovni gledališki situaciji – o tem, kako in zakaj delamo gledališče ter kaj to v bistvu pomeni – namreč preredko razmišljamo, saj za to v teatru praviloma zmanjka časa. Pri Heroju pa ne gre drugače, kot da si čas vzameva in to premisliva vselej znova.
Ali torej tovrstna spraševanja odmevajo tudi v Business as Usual?Kaurin: Seveda, kot vsi Heroji tudi ta govori o gledališču ter njegovih dilemah, čeprav ne neposredno; gre pač za temeljna vprašanja, v katera se poglabljaš vsakič na novo. In v tem ni nikakršne lenobe, prej nasprotno, kajti vselej obstaja nevarnost, da se bodo stvari ponavljale, česar seveda nočeva, ali da se bo vse skupaj prevesilo v neke metagledališke premisleke, kar prav tako ni najin namen.
Weis: Tokrat se med drugim dotikava velikih tem, kot so denimo čas, minevanje in smrt, seveda tudi z nekim humorjem, skozi katerega je o nekaterih stvareh lažje spregovoriti.
Kaurin: Humor se nama zdi silno pomemben. Najine predstave sicer niso komedije, vendar pa je zelo koristno, če se znaš samemu sebi tudi kdaj nasmehniti in tako vzpostaviti distanco do sebe, svojega dela ter misli – na ta način tudi drugi lažje vstopijo v tvoj svet in si ga delijo s teboj.