Likovna umetnica, kostumografinja in urednica Marija Mojca Pungerčar je pred dnevi predstavila svojo publikacijo Osebna koda obleke, ki z 42 zgodbami bralcu ponudi priložnost, da za kosom obleke, torbe ali para rdečih čevljev spozna osebo, ki ji je to pripadalo. »Ideja, da bi se te zgodbe zbrale v knjigi ali recimo neki publikaciji, je bila že od samega začetka, ko sva zbiranje rabljenih oblačil in zgodb ter brezplačno oddajanje oblačil s pokojno kolegico Veroniko Klančnik začeli leta 2002. Kajti že prve zgodbe so bile tako zanimive,« je iskreno spregovorila Marija Mojca Pungerčar in povedala, da sta si jih že pred dvema desetletjema želeli natisniti.
Izmenjava oblek in zgodb
V različnih projektih – Dresscode leta 2002 v soavtorstvu z Veroniko Klančnik in Osebna koda obleke v letih 2021 in 2022, ki ju je Marija Mojca Pungerčar ustvarila samostojno – se je nabralo več kot tristo zgodb in prav toliko oblek, ki so šle svojo pot. »A zgodbe so ostale napisane in na spletu objavljene na različnih mestih. Verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi dobila pobude oziroma me ne bi na to spomnil sedanji soudeleženec v projektu, pisatelj, predavatelj in urednik Andrej Blatnik, ki tudi sam sodeluje z izmenjavo oblek in zgodb, in me navdušil za to, da bi se zgodbe ohranile tudi v knjižni obliki.« Ker se je zgodb v vseh teh letih nabralo res veliko, vseh pa iz finančnih razlogov ni bilo mogoče natisniti, je sogovornica izbor prepustila Blatniku, ki je izziv sprejel z veseljem.
Nekaj izbranih zgodb so prispevala tudi poznana imena na ustvarjalnem področju. »Morda s katero teh oseb povezuješ tudi spomine na skupna doživetja ali na oblačila, ki jih je ta oseba kdaj nosila. Zdaj se ponuja še ena možnost spoznavanja; prek avtorskih zgodb,« je o knjigi zapisal Blatnik, misel pa sklenil: »Obleke prihajajo in končno tudi preminejo, zgodbe ostanejo, dokler jih je kdo pripravljen brati.«
In res, med listanjem knjige nas je nagovoril zapis Ladeje Godina Košir, ki je o majici z izbrisanim srčkom zapisala: »To je Bojanova majica. Srček se je zbrisal, Žvajzi sem pa jaz. To je imel na nogometni tekmi in mi je z njo sporočal, da me ljubi.« Borut Cajnko, producent, oblikovalec svetlobe in igralec, je v izmenjalnico pred leti prinesel belo srajco s kratkimi rokavi, v zgodbo pa zapisal: »To je edini kos oblačila, ki sem ga kdaj v življenju zlikal.« Podobnih zgodb v knjig ne zmanjka, prav vse pa so napisane z zelo osebno noto.
Obleka s spomini
Glede na to, da obleke še vedno krožijo, ne bo zmanjkalo niti zgodb. Ali, kot je dejala Marija Mojca Pungerčar, lahko iz izkušenj potrdi, da so ljudje darovali zgodbe z obleko. »Seveda so imeli namen podariti obleko, že samo dejstvo, da so bili povabljeni k temu, da ob obleki nekaj napišejo ali povedo, je botrovalo k temu, da so sami izbirali kos, ki je nosil za njih pomembno zgodbo.« Izziv podariti obleko z zgodbo je zahteval temeljit pregled garderobne omare. »Običajno se oblek, ki nimajo nobenega spomina, dosti hitreje znebimo. Podarimo jih Rdečemu križu in Karitasu na precej brezoseben način. Medtem ko tisti kosi, ki nam nekaj pomenijo, običajno obležijo v omari. Največkrat zato, ker se težko ločimo od tistega spomina.«
Ko pogovor nanese na žensko omaro z oblačili, se sogovornica nasmehne in prizna, da ima majhno omaro, kar jo prisili k ne nabiranju nepotrebnih kosov oblačil. »O kosih, ki mi predolgo ležijo v omari, veliko razmišljam. Česa se bom znebila, kaj bom dala naprej in s tem naredila prostor nečemu novemu. Gotovo se težje poslovim od nečesa, kar mi pomeni veliko, ne glede na to, koliko oblačilo nosim. Jakna, ki sem jo oblekla za današnjo priložnost, je iz druge roke in je pripadala moji teti, ki je bila dolga leta uradnica na mestni občini Ljubljana. Jakna, sešita v Muri, je stara zagotovo več kot pol stoletja in večino tega časa je pri meni v omari. Jo redko kdaj oblečem, ampak za redke priložnosti se mi zdi prav, da jo imam pri sebi.«
Tako kot obleke, ki še vedno krožijo med ljudmi, si avtorica želi, da bo krila razprla tudi njena knjiga, ki jo je mogoče, vsaj za zdaj, naročiti in kupiti v KUD Trivia.
