Dovolj mi je!, sem zavzdihnil tudi ob branju nesramne, cinične pripombe uglednega gospodarstvenika, ki me je, upokojenca, opredelil kot amorfno maso, ki je čisto breme eliti. Zaradi mene, ki me podpira država s pokojnino, zaradi dragega šolstva in zdravstva, gospodarstvo trpi in je nekonkurenčno? Trpeči obraz predsednika GZS je zgovorno kazal bolečino ob razlaganju vseh težav gospodarstva. Mimogrede je zamolčal milijonsko nagrado, ki jo spravil v žep zaradi »uspešnega« gospodarjenja.
Prav zanima me, kaj neki je delal ta čudežni deček gospodarskega napredka takrat, ko je moja generacija s samoprispevki in odrekanjem sezidala UKC, Cankarjev dom, zgradila avtocestni križ, postavila uspešne tovarne po Sloveniji. Ko smo v Ljubljani zgradili 26 osnovnih šol in vrtcev, sedem zdravstvenih domov, športna igrišča v vsaki KS itd, pa še nisem naštel vsega. Živeli smo skromno. Težko se je bilo odreči mnogim stvarem zaradi tega, vendar pa sem še danes ponosen na to obdobje, čeprav ga gospod Grims označuje kot čas »brezbožnega komunizma«. Da, kljub komunističnemu času bi po gospodarskih kazalcih iz leta 1991 lahko postali druga Švica. Če!
Tranzicijsko obdobje osamosvojitve je prineslo nove ljudi in drugačne poglede na svet, na državo, na ljudi. Le tako si lahko razložim zadnji primer te drugačnosti. Mlad podjetnik, dobrih tridesetih let ima, nekje najde milijon ali dva, kupi podrtijo na dobri lokaciji in jo državi proda za sedemkrat višjo ceno. Tako dela elita, ljudje moji. Zgledujmo se. Primerov je, kolikor hočete. Vsi pa izhajajo iz praizvora, iz orožarske afere vseh afer, ki jo je ugledna državna tožilka uspešno zastarala. Po tem primeru so se zgledovali vsi ostali tranzicijski gospodarstveniki. Počistiš dve ali tri skladišči, recimo v Borovnici, Kočevski Reki, prodaš Bosancem orožje po sedemkratni ceni in imaš dovolj za vse rabote v prihodnosti. Po tem receptu je bila prodana (Hrvatom) prehranska veriga od Droge preko Kolinske do Pomurke. Prodane (Rusom) so bile jeklarne in železarne od Jesenic preko Raven do Štor. V neznane privatne roke je izginil je Tam. S tovornim prometom SŽ, ki nosi dobiček, uspešno gospodarijo Čehi. Tekstilne industrije nimamo več. Se še spomnite tovarn Toper, Mura, Novoteks, Pletenina. Kje je Iskra? Pa Brest, Meblo, Marles? Prodane!?
Pa so nas tolažili: »Boste videli, ko bodo te tovarne v privatnih rokah, se bosta cedila med in mleko.« Čudili smo se in pritrjevali. Bo že res, če ugledni ljudje iz osamosvojitvenih časov tako pravijo. Kot vzorčen primer, kako gre sodobno gospodarjenje, ko je v privatnih rokah, pa nam je pojasnil znani slovenski podjetnik, ki je prevzel ostanke nekdanje Mure. Na TV je glasno tožil: »Jaz bi že nadaljeval z delom v Muri, če bi kje našel šivilje, in krojače.« In sarkastično dodal nekaj o zanikrni plači. To resnico so v solzah, skoraj skrivaj, povedale odpuščene delavke Mure.
Tudi nekoč, v prejšnjih časih, smo imeli podobne težave. Pa smo odprli šole, poiskali učence, jih štipendirali in dobili delavce. In jih tudi primerno plačali. Samo za spomin naj omenim šolo Iskre, Novomeški tehniški center za Revoz in Krko, Velenjski tehniški center, šolo Pošte in Telekoma, Biotehniške centre od Kopra do Murske Sobote, da ne omenjam zdravstvenih, vzgojiteljski šol in fakultet. Vendar to seveda stane. Zdaj pa pazite: stroške šolanja in iskanje učencev pa ni stvar podjetnika, to naj stori kar država, je dodal prej omenjeni in se prijazno smehljal. Žal to ni edini primer.
Da, danes je drugače. Gledam strti, zaskrbljeni obraz gospe, ki stoka na TV, kako samo še las manjka, pa bodo trgovci propadli zaradi neusmiljenih davščin, s katerimi podpirajo državo, to amorfno gmoto, ta konglomerat nespodobnega zapravljanja. Za vsakim vogalom pa se bohotijo lidli, hoferji, špari.
Da, danes je drugače. Nekoč je bila dovolj Nama, Modna hiša in Mercator. Našel si ga v skoraj v vsaki vasi. Nekaj stvari pa smo včasih skočili iskat v Trst ali Celovec. In gradili drugo Švico.
Dovolj mi je!
mag. Dušan Kaplan, Ljubljana