Pozidava južnega roba Ljubljane, na Ljubljanskem barju, v veliki meri izhaja iz črnograditeljstva, razen Črne vasi, ki je v osnovi staro vaško naselje, ko so se tu naselili nabiralci šote. Zatečena naselitev, posebno še na črno zgrajenih predelih, je nastala na lokacijah, ki so poplavno ogrožene, pa ne samo s strani vodotokov, temveč kar s podtalnico, česar se ne da omejiti.
Ko je začela veljati v Sloveniji protipoplavna direktiva (novembra 2007) in se je pripravljal nov prostorski načrt OPN mestne občine Ljubljana (MOL), je nastopila dilema, kako urediti zatečena na črno zgrajena naselja ob Ižanski cesti, ki so vsake toliko časa »plavala v vodi«, direktiva pa ni enostavno omogočala njihove legalizacije oziroma jo je preprečevala. Alternativa takrat je bila, da se naselja ukinejo, naseljence pa preseli. Ker je šlo za črnograditelje, ki so se priselili iz delov SFRJ in so živeli nelegalno na lokacijah ter brez lastnih dohodkov v dovolj velikem obsegu, se nihče ni odločil za tako velika vlaganja. In naselja so ostala sredi poplav, počasi so se avtomatično tudi formalno legalizirala, ob ostalih nepravilnostih v državi. Kot taka so se tudi komunalno bolje ali slabše opremila, še posebej pa Črna vas, ki je legalno vaško naselje, preobraženo v vedno gosteje naseljeno primestno naselje. Zadnja leta se je MOL odločila in začela to naselje komunalno opremljati, posebej pomembna je ureditev ceste skozi vas. Vsa gospodarska javna infrastruktura na tem območju se mora graditi na pilotih in s posebno podlago – tudi kanalizacija, vodovod, itd. Tak način komunalnega opremljanja je zelo drag, zato občina dolgo ni zbrala moči in se lotila izgradnje. Ker tega ni načrtovala, stroškov ni imela vključenih v stroške komunalnega opremljanja, novograditelji na terenu pa so plačevali kot »komunalni prispevek« samo stroške »širše komunalne opreme«, konkretnih ureditev pa ne.
To je naredilo lokacije cenovno zelo privlačne in naseljevanje se je vedno bolj bohotilo. V kapitalsko-liberalnem načinu upravljanja s poselitvijo predvsem na odgovornost bodočih prebivalcev in ob neodgovornosti posameznih investitorjev, »razvijalcev nepremičnin« ali raznih upravnih služb. Ob poplavah »plavajoči« prebivalci, njihovo imetje, pridelane povrtnine, fekalije iz greznic in (ne)vodotesni kanali niso deležni kakšne posebne skrbi, država (kot lastnica vode, ki poplavlja) za poplavljence daje slabe odškodnine. To je pogled skozi »finančna očala«, da pa je vse skupaj lahko pomemben sanitarni problem, si glede tega vsi zatiskajo oči.
Pri prepovedi gradenj na poplavnem območju tudi vodarji niso vztrajali in takega početja omejevali. Njihovo izhodišče kot mnenjedajalcev na vsebine OPN MOL je bilo velikokrat vezano samo na pogoje glede višinske kote novogradenj, komunalna problematika pri vsem jih ni zanimala – enako s sanitarnega in racionalnega vidika očitno tudi ne mestnih upravljavcev.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
