Dražgoše so naša bolečina, bolečina Slovencev, ki so nič hudega sluteč živeli v domačem kraju, povabili svoje osvoboditelje in jih nahranili. Kdo pa je povabi tujce, da pridejo in hladnokrvno pobijejo celo vas? Navsezadnje se tudi vprašajmo, kako je okupator vedel, da so bili tam partizani, kdo jih je izdal.
Zgodovina se ne more pisati drugače, kot se je dejansko zgodila. Pobiti so bili domačini s strani okupatorja, ker so bili izdani. Z več strani slišim, da partizanstvo sploh ni bilo potrebno in da je po nepotrebnem umrlo ogromno civilistov. Res je, vedno umre največ civilistov, da pa odporništvo ni potrebno? Zakaj pa so prav ti, ki taka stališča zagovarjajo, prvi prihiteli naproti ukrajinskemu predsedniku in ga neomajno podprli pri odporu? Ali ni tudi tam umrlo veliko civilistov? Zakaj taka dvoličnost?
Članki v tako imenovanih desničarskih medijih v zvezi s proslavo na Dražgošah se kar vrstijo, že teden prej pa mesece pozneje. Zame je nepredstavljivo, koliko zlobe in laži je v teh proslavi nenaklonjenih člankih. Kako lahko v Sloveniji sploh spravimo skupaj toliko primitivizma, saj nas navsezadnje le ni tako veliko. Pustimo ljudem, da vsak po svoje slavi dogodke, ki so ga tako ali drugače prizadeli. Nisem še zasledila članka, ki bi tako vehementno napadal vernike, ki se vsako leto zgrinjajo na njihova razna praznovanja in o obeleževanja verskih praznikov. Če bi bila leva stran tako primitivna, bi tudi lahko pisala o raznih grozotah, ki jih je delala Cerkev in jih še dela.
Ne vem več, kaj je bolje, ali da se postaviš zase in z enako nesramnostjo napadaš nazaj, ali se poizkušaš sprijazniti z neprestanim napadanjem vseh, ki so drugače misleči. Pa še to: komunistov v Sloveniji že dolgo ni več, kot tudi ni fašistov in domobrancev, zato se enkrat vzemimo v roke in delajmo vsi skupaj za Slovenijo in za Slovence.
Ko smo po proslavi po partizansko malicali, se nam je pridružil domačin in povedal, da je presrečen, ker lahko pride na proslavo, saj je prav nemški vojak pred požigom rešil njegovo mamo, ker se je sam odločil, da ukaza o požigu ne bo izpolnil. In njegova mama je doživela krepko čez devetdeset let. Bili so takšni in drugačni ljudje. Omenjeni vojak si je po vojni upal priti v vas in vse skupaj še enkrat povedati. Vsa čast tudi takim herojem!
Marjeta Groff, Ljubljana
