Letos je ta problematika zaradi izjemno velike škode, ki so jih povzročile vremenske ujme, še toliko bolj aktualna. Ni dober občutek, da si denar, ki si ga daroval z dobrimi nameni, nekdo preusmerja v lastni žep ali pa da ga prejme za slabo opravljeno delo. Če je tega preveč, izgubimo zaupanje. Bomo v prihodnosti še darovali? Pri manjših stvareh je verjetno lažje upravljati denar, saj ga lažje preverjamo, pri velikih projektih pa je to zagotovo težje. V velik sod je lažje zabiti majhno pipico kot v majhnega, kjer to takoj opazimo. Predvsem se pri tem kaže, kakšni smo ljudje. Enostavno ne razumem, kako si lahko nekdo mirne vesti polni denarnico na tak način. Kdo je dejanski krivec, tisti, ki je to izkoristil, ali tisti, ki ni dovolj nadziral? Pa tu so še tisti, ki pomagajo pri takih »obtokih«. Vsekakor se dejanja najbolj zaveda tisti, ki denar nenamensko ali slabo porabi, torej tisti, ki dela izvaja. Delodajalcu morda lahko priznamo vsaj to, da je nekoga najel v dobri veri, da bo pošteno opravil svoje delo, pa ga je prinesel okoli. Seveda pa ni rečeno, da sta to naredila z roko v roki, a vsaj možnost, da nista, obstaja.
Kaj nam torej preostane? Ali naj si rečemo, svet je tako pokvarjen, da nikoli več ne bom ničesar daroval v neko malho, iz katere se bo denar porabljal, ne da bi jaz lahko na to vplival? A če bi že lahko vplival, ali bi bilo sploh možno uskladiti želje vseh, ki so darovali? Seveda ne, najbrž je dejansko edina možnost, da denar nekdo zbere in potem načrtuje, kako se bo porabljal. Z malimi zneski vsakega posameznika ne bi naredili nič. Pri tako velikem opustošenju, kot smo ga doživeli letos, tudi če stopimo skupaj v ožjih skupnostih, ne naredimo kaj dosti, tu je res potrebna solidarnost na državni, če ne tudi na meddržavni ravni. Jaz sem sklenil, da bom daroval tudi v prihodnje in se enostavno ne bom ukvarjal z anomalijami, ki najbrž vedno bodo. Boljšega sistema za zdaj nimamo.
