Ko gre za Nissanove avtomobile, je v igri vselej nekaj zmede. Praviloma se začne že z imenom modela. Za primer vzemimo Nissanov avto B11 iz leta 1981. V ZDA so ga prodajali kot Nissan sentra, v Mehiki kot Nissan tsuru, na Tajvanu pa kot Yue Loong 311. Sicer pa sodi v linijo avtomobilov Datsun sunny. Vse jasno? Ne? Dobro. Naj malo razložimo. Danes ogromni japonski konglomerat Nissan je nastal leta 1926, ko sta se združili dve japonski avtomobilski podjetji, DAT in Jitsuyo. Ker je novo podjetje že izdelovalo avtomobile pod znamko Datson in kasneje Datsun, so z imenom vztrajali tudi, ko si je podjetje nadelo ime Nissan. Vse to se je pričelo spreminjati v izteku 70. let prejšnjega stoletja, ko je Nissan pričel opuščati staro znamko. Sprva so ime umaknili na domačem trgu. Kasneje tudi drugod. Od leta 1986 je ime Datsun povsem izginilo. Za kratek čas se je vrnilo leta 2013 kot znamka cenejših avtomobilov za trge z nižjo kupno močjo, a je zaradi finančne neuspešnosti zopet ugasnilo leta 2022. Predhodnik Nissan sentre je bil zadnji avtomobil iz linije sunny, ki je tudi na Japonskem nosil ime datsun sunny, sicer pa je znan tudi pod imenom datsun 210.
Datsun 210 je sodil v b-segment, izdelovali pa so ga v več različicah. Kot limuzino z dvema ali štirimi vrati ali coupe s tremi vrati. Možen je bil tudi v obliki karavana s tremi ali petimi vrati. Natančneje, kot karavan z zadkom in petimi vrati ter bolj delovni karavan s tremi vrati. Motor se je nahajal spredaj, pogon pa je bil na zadnji kolesi.
Avto je imel značilne ravne linije 70. let, ki jih rojeni v Jugoslaviji še najbolj povezujemo s Zastavinimi stoenkami oziroma fiatom 128, čeprav je treba priznati, da je imel zadnji Datsun sunny vseeno elegantnejšo obliko in ni deloval tako togo škatlasto. Vseeno ni šlo za višek estetike. Japonska revija Car Styling Quarterly je avtomobilu očitala staromodnost. Estetika ni bila na prvem mestu pri prodaji avtomobilov. Tudi tu Nissanov pristop danes spominja na Zastavine avtomobile. Podobno kot je Samuel L. Jackson v filmu Umri pokončno brez oklevanja (1995) Brucu Willisu moral razložiti, da yugo ni bil narejen za hitrost, temveč varčnost, tako so ta vidik vozila močno izpostavljali tudi v ameriških oglasih za Datsun 210. »Si želite, da bi bili lastniki tovornjaka s polno prikolico goriva? Zdaj ste lahko lastnik avtomobila, ki je poln dosega. Datsun 210 hatchback je avto z največjim dosegom na pokurjeno gorivo na trgu. Zakaj bi denar zlivali v rezervoar? Kupite Datsuna,« se je glasil oglas iz leta 1979. Sklenil se je s spevno vižo, prosto prevedeno: »Dajte svoj denar na banko, ne v črpalko. Kupite Datsuna.« Če tudi to ni bilo dovolj, so za čisti konec poanto povedali še enkrat jasno in neposredno: »Da boste privarčevali!«
Nissanove obljube niso bile izvite iz trte niti naključne. Povprečni avtomobil v ZDA, kjer so oglas predvajali, je leta 1978 pokuril celih 13,8 litra na 100 kilometrov. Cena goriva je bila tedaj še smešnih 0,17 dolarja na liter, kar je tudi z vračunano inflacijo vsega 0,8 današnjega dolarja oziroma 0,73 evra na liter. Skoraj dvakrat manj, kot je trenutna cena bencina pri nas. Leta 1978 pa je tudi leto iranske revolucije. Povprečna cena goriva je to leto zrasla minimalno, je pa zaradi nastale naftne krize naslednje leto skočila na 0,23 dolarja na liter (0,97 današnjega dolarja). Do leta 1981 se je povprečna cena goriva v ZDA dvignila že na 0,35 dolarja na liter (1,18 današnjega dolarja). Višje cene goriva so Američani poznali zgolj še ob izbruhu dolžniške krize leta 2008 in ob ruski invaziji na Ukrajino leta 2022. Menjava povprečnega ameriškega avtomobila za Datsun 210, ki je pokuril le 6,5 litra na 100 kilometrov, je za gospodinjstvo pomenila vrnitev stroškov za gorivo na predkrizno raven.
V Evropi so avto prodajali s tremi motorji. Najosnovnejši je premogel 52 konjskih moči (38 kW), srednji jih je imel 63 (46 kW), od leta 1980 dalje pa še z motorjem s 70 konji (51 kW). Ameriški in japonski modeli so bili močnejši. Tam se je začelo s 70 konji (51 kW). Najmočnejši model je premogel 83 konjev (61 kW). Menjalnik je bil lahko 3-stopenjski samodejni ali pa 4- oziroma 5-stopenjski ročni. Avto je v dolžino meril 3,94 metra in 1,59 metra v širino. Medosna razdalja je merila 2,34 metra. Tehtal pa je 907 kilogramov. Šasija avtomobila je bila zelo podobna svojemu predhodniku, ki se je imenoval B210. So pa nekoliko okrepili prednje vzmetenje. Pri limuzinah so še premestili posodo za gorivo pod prtljažnik. S to potezo so nekoliko povečali prostor za prtljago. Nekoliko širšega avtomobila so se razveselili tudi potniki na zadnjih sedežih. Pri snovanju oblike avtomobila pa so oblikovalci domnevno posebej pazili tudi na to, da bi bilo kar se da malo mest, kamor bi se lahko ujela vlaga. S tem so želeli zmanjšati grožnjo rje.
Avtomobila se je poleg varčnosti prijel tudi sloves zanesljivosti. Ponosni lastniki se radi pohvalijo, da solidno vzdrževani po 30 letih še naprej lepo tečejo, tudi pri hitrostih med 110 in 130 km/h. So pa danes že dokaj redki.
