Ni res, da Alzoubiju samo »takrat« (decembra 2018) niso razkrili, katera naj bi bila njegova domnevna »dejanja proti OZN in svetovnemu miru« (in to ne kazniva dejanja, za katera bi ga pač morali postaviti pred sodišče, kar je ob teh absurdnih očitkih sam kar naprej zaman zahteval!) – tega mu niso znali in mogli povedati (seveda, saj takih dejanj sploh ni bilo) vse do konca te šestletne sramotne sodne farse. Najprej mu kar štiri leta (vse do maja 2022) niso razkrili niti tistih tajnih informacij agencije Sova, na katerih naj bi ti očitki temeljili – čeprav je prva sodba septembra 2019 (napisal jo je sodnik dr. Boštjan Zalar), kasneje zavestno ignorirana v vseh nadaljnjih sodbah istega, le drugače sestavljenega sodišča (!), zahtevala od MNZ, da to naredi v 30 dneh! Še huje pa je seveda to, da je tudi po razkritju tistih tajnih informacij (za to zadevo povsem nepomembnih), isti sodni senat še dvakrat potrdil upravičenost tistega smešnega očitka o »dejanjih proti OZN in svetovnemu miru« – čeprav mu je vmes vrhovno sodišče (ob razveljavitvi prve od teh dveh sodb) jasno povedalo, da bi bil po pravu EU tak očitek možen le, če bi šlo za aktivno sodelovanje pri kakšni teroristični aktivnosti – celo članstvo v kakšni teroristični organizaciji ne bi zadoščalo!
O ničemer takem pri Alzoubiju ni bilo ne duha ne sluha, ravno nasprotno (njegovo jasno nasprotovanje vsakemu nasilju – zato je tudi moral leta 2014 pobegniti iz Sirije). Da so tisti trije sodniki upravnega sodišča – celo v očitnem nasprotju z obveznimi napotki vrhovnega sodišča – nato še enkrat odločili, da je Alzoubi »utemeljeno osumljen dejanj proti OZN in svetovnemu miru«, ne da bi v sodbi vsaj takrat znali (mogli, hoteli) povedati, katera dejanja naj bi to bila (!) – to je pa tako hudo norčevanje iz prava in tudi iz zdravega razuma, da bova s prizadetim zoper to vložila kazensko ovadbo zoper tiste tri sodnike.
In ni res, da je nato »vrhovno sodišče temu pritrdilo«. Ne, pritrdilo ni – le z nekim formalnim izgovorom se je izognilo temu, da bi se moralo vsebinsko opredeliti. In žal nato podobno še ustavno sodišče – s pravno povsem zmotno trditvijo, da prizadeti nima več pravnega interesa za odločitev ustavnega sodišča. Ko sem nato zahteval popravo te povsem očitne pravne napake, sem dobil odgovor (po domače povedano), da so odločitve ustavnega sodišča pač dokončne in da jih popravljati sploh ni mogoče. Kar pomeni, da zoper to sicer lahko greš še v Strasbourg (na ESČP), ampak tam ti lahko dajo le (moralno in materialno) zadoščenje, slovenskih sodb spreminjati pa ne morejo. Sva z Alzoubijem tja seveda že šla – in tam citirala tudi tole moje zadnje retorično vprašanje našim ustavnim sodnikom: »Si res ne upate niti tega, da bi žrtvi tako očitnega šestletnega birokratsko-sodnega maltretiranja vsaj zdaj priznali njene pravice – niti tega, da bi njej, meni in javnosti v odprtem sojenju dokazali, da to ni bila sodna farsa, ampak zakonito in pošteno sojenje?«
V Strasbourgu sprejmejo v odločanje le kakšne tri odstotke prejetih vlog. Upam, da tole bodo.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
