Po vseh pravilih bi se dobrih dvajset čez starostno mejo, ko se padec na ledu vse prehitro konča s polomljenimi kostmi, morala jeziti na vse tiste mestne službe, ki so kakor koli odgovorne za to, da je naša ulica polna neočiščenega snega, četudi pripelje do mednarodne šole in se po njej prevozi nešteto staršev, ki naj bi, kakor piše na jasno izobešenem priporočilu, poljubili svoje najmlajše, jih odložili na pešpoti do šole in odpeljali. Pa sem jim, nasprotno, neskončno hvaležna, da je plug le enkrat zapeljal po naši ulici in na pločnik brez nivoja odrinil kopico snega, ki je solidno zmrznil v krasna dva ledena kupa umazano bele barve. Toliko, kolikor je treba, da se naš skromni avto prebije na cesto, smo skidali sami, ostalo smo z velikim zadovoljstvom prepustili usodi in toplejšemu vremenu.
Da ne bo nesporazuma. Pločnik in celotno zemljišče, kjer danes poteka cesta, sta bila nekoč last moje prababice, ki je razdelila svojo njivo trem sinovom in smo zato na eni strani ulice skoraj vsi istega rodu. Ko so naredili cesto, je ta zemlja postala občinska last in enkrat vmes je tja zajadral tudi pločnik, četudi smo ga morali sami asfaltirati. Ampak to se je zgodilo že leta nazaj in nihče ni jezen zaradi tega, nasprotno, danes se zdi rešitev odlična, saj pločnik ni v naši lasti in ga torej nismo dolžni čistiti.
Na koncu sem vam bržkone dolžna še pojasnilo, zakaj smo v naši hiši tako zelo navdušeni nad malomarno očiščeno ulico in kupi odrinjenega snega na pločniku.
Zato, ker so nam starši, ki niso upoštevali prijaznega priporočila »poljubi in odpelji«, že neštetokrat zaparkirali dovoz in nam onemogočili, da bi se bodisi vrnili domov ali pa se kam odpravili. Časovni rekord je bil tam nekje med 45 minut in uro in ob tem najbrž razumete navdušenje nad dvema umazanima, poledenelima kupoma snega, ki sta mi vsaj za kratek čas polepšala življenje in na eleganten način preprečujeta neverjetno brezobzirnost, ki vsaj doslej še nikdar ni imela spodobnega epiloga v obliki kakšnega obžalovanja ali iskrenega opravičila.
