Po enajstih urah tehničnih del za pripravo dogodka – začel sem malo pred osmo zjutraj, po kavi in rogljičku na ljubljanski tržnici – sem v rahlem, a vztrajnem rosenju hodil po Trubarjevi ulici. Ko sem se po Čopovi odpravil proti parku Tivoli, se je iz mojega telesa, medtem ko je dež poskušal prodreti vanj, izvijal izjemen občutek dobrobiti. Nasmešek, za katerega se zadnje čase zdi, da ga uspe izvabiti le ekstazi, mi je kot halogenska luč razsvetljeval nočni pohod. Enajst ur fizičnega in večinoma ročnega dela mi je dalo skorajda tako popoln občutek sreče v mesecu, v katerem mi je bilo nenazadnje dano, da sem bil med pisatelji, ki so šli v Frankfurt, in sem tam predstavljal svojo posvojeno državo.
Fotografija: Tomaž Skale
Vendar me prav nobeno priznanje ali sprejem pri kulturnih dostojanstvenikih nikoli ne navda s skorajda evforičnim razpoloženjem, s kakršnim sem tistega večera hodil...
V Benetkah bodo dnevnim obiskovalcem danes začeli zaračunavati za vstop v mesto, kar je prvi tak primer v svetu. Obiskovalci bodo morali ob določenih...
Rusija je v sredo vložila veto na ameriško-japonski predlog resolucije proti oborožitveni tekmi v vesolju. Kitajska se je vzdržala, za resolucijo, ki...
Bazeni na domačem vrtu so zagotovo privlačni. Pa naj gre za mali montažni bazen ali velikega vgradnega. Izdelani so lahko iz različnih materialov, so...
