»To, kar se dogaja v Palestini, je tako tragično, da si tega ne moremo prestavljati. Sovraštvo bo šlo iz roda v rod. Neizmerno težko bo znova začeti pogovore in iskati pravične rešitve. Po tako velikem nasilju logika pravičnosti odpove. Vsakdo misli, da ima edino on prav, vendar to ni mogoče. Vprašanje je, ali bo mogoče ozdraviti spomin, vendar ni druge poti kot sporazum; sprava se zdi utopija,« razmišlja nadškof in metropolit v turškem Izmirju ter predsednik Turške škofovske konference, misijonar in pater minorit Martin Kmetec, ko ga vprašamo, ali je upravičen strah, da so vsi mostovi v Palestini nepopravljivo porušeni.

Martin Kmetec razmere na Bližnjem vzhodu in v Turčiji dobro pozna. Desetletje je preživel kot misijonar v Libanonu. Zadnja desetletja deluje v Turčiji, najprej v Carigradu, kjer je bil predstojnik minoritskega samostana, zdaj živi v Izmirju. Ravno ko je razmišljal o vrnitvi v Slovenijo, ga je pred tremi leti papež Frančišek imenoval za nadškofa škofije Smirna (Izmir), pred dvema letoma pa so ga izvolili še za predsednika Turške škofovske konference. Najbrž niti med verniki v Sloveniji ni širše znano, da je na tako visokem mestu v Katoliški cerkvi slovenski nadškof, v državi, v kateri je 99 odstotkov prebivalcev muslimanov.

S patrom Kmetcem, ki prihaja iz Lancove vasi pri Ptuju in je letos dopolnil 67 let, božične kave ali turškega čaja nismo mogli spiti za skupno mizo, ampak smo prispevek izjemoma pripravili na daljavo, vsak pred svojo tipkovnico in ekranom, v Sloveniji in Izmirju.

V Turčiji bo vse več beguncev

V pogovoru o božiču v katoliški skupnosti nismo mogli mimo prelivanja krvi v Palestini, ki zaznamuje tudi katoliško skupnost v Turčiji. »Zunanji vpliv vojne v Palestini je ta, da bo v Turčiji vedno več beguncev. Trpljenje ljudi v vojnah in nasilju, v katerem koli spopadu, je neizmerno. Ne moremo ga dojeti, ker ga nismo izkušali. Ravno tako nimamo drugega odgovora na vprašanje zla kot to, da je vsako dejanje krivičnega nasilja upor proti Bogu. Upor proti božjim zapovedim. Bog nas je ustvaril enakovredne, z istim dostojanstvom. V molitvah se obračamo k Bogu, naj se usmili vseh revežev in vseh, ki trpijo,« pravi nadškof. »To, kar pričakujejo člani naše skupnosti od mene, je predvsem navzočnost, življenjski zgled in potrpežljivo upanje,« odgovarja.

Božič v katoliški skupnosti v Izmirju praznujejo bolj preprosto kot po Evropi, pravi Martin Kmetec. »Zunaj ni nobenih znamenj, ki bi nas spominjala na božič. Tu in tam je v izložbi kakšno okrašeno drevo z lučkami, bolj v smislu novega leta. Praznovanje bo bolj notranje, v cerkvah, kjer so jaslice. Lahko bi rekel, da smo diaspora in da nas okoliščine silijo k temu, da se s praznovanjem osredotočamo na bistveno resnico naše vere, ki je učlovečenje božjega sina,« krščanski smisel božiča izpostavlja nadškof. Kakšno je torej glavno sporočilo njegove božične poslanice vernikom? »Rekel bi, da nas sveti Frančišek najbolje pouči: pustiti se presenetiti božanski človečnosti Kristusa. Doumeti, da je Bog ljubezen, ki presega čas in prostor ter vsako našo omejenost. Božič nas vabi, da bi se prepustili osvojiti luči božje milosti; vendar je za to potreben korak vere, ki je v bistvu skok v naročje Boga, ki nas želi osrečiti in nam podariti neminljivo življenje,« pove.

Težave skupnosti s 5000 verniki

V Turčiji obstajajo pravoslavne, katoliške in protestantske skupnosti. Pravoslavni so: grški pravoslavni kristjani, med njimi je danes veliko Ukrajincev, Rusov in Gruzijcev, poleg tega so še armenski pravoslavni kristjani in asirski pravoslavni kristjani. Katoličani pa so armenskega, asirskega obreda in latinskega obreda. Turško škofovsko konferenco, ki jo vodi nadškof Martin Kmetec, sestavlja šest škofov. »Vsega skupaj je kristjanov v Turčiji nekaj nad 200.000. V naši škofiji v Izmirju je manj kot 5000 vernikov,« pove. Izmirska nadškofija se razprostira na približno 100.000 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju, tako da je potrebnih precej energije in truda, da nadškof člane skupnosti redno obiskuje in vzdržuje povezanost kljub ogromnim razdaljam. Skupnost je tudi po narodnostih zelo raznolika. Tu so ljudje iz vse Evrope, ki jih je v Izmir začasno pripeljala služba, Turki, ki so sprejeli katoliško vero, a tudi že omenjeni priseljenci. Še vedno so tu begunci iz iraške vojne, ki so kristjani, in množica migrantov iz Sirije, pa iz Afrike in Azije, ki prihajajo v Turčijo in prosijo za pomoč Karitas.

Tako da so zelo mednarodna cerkev, po cerkvah v Izmirju in Carigradu duhovniki mašujejo v različnih jezikih, angleščini, francoščini, italijanščini, turščini ... Skupni imenovalec za povezanost različnih kultur, ki sodijo pod okrilje Turške škofovske konference, pa bo turški jezik, je prepričan nadškof. Je v skupini, ki je prevedla krščansko literaturo v turški jezik. Kmetec daje jeziku velik pomen, je poliglot, ki govori turško, arabsko, angleško, italijansko in francosko ter mu učenje tujih jezikov in prevajanje pomeni izziv in veselje.

Položaj majhne skupnosti v muslimanski Turčiji še zdaleč ni preprost. »Ne moremo govoriti o preganjanju, je pa situacija, ki ni lahka. Biti manjšina je že samo po sebi težko. Včasih se res zdi, da smo za koga moteč dejavnik. Vendar smo kljub temu del te družbe in želimo biti živa Cerkev, ki se zaveda samega sebe in ima zaupanje v prihodnost. Zavedamo se, da smo tu od vsega začetka krščanstva in da imamo dediščino prvih Cerkva zunaj judovskega kulturnega okolja; zavedamo se bogate zgodovine koncilov in predvsem dolga, ki ga imamo do mučencev, do vseh, ki so bili pripravljeni umreti za vero, če omenim samo sv. Ignacija Antiohijskega, sv. Polikarpa in sv. Ireneja Lyonskega,« našteje. Verjame, da bo Cerkev na turških tleh kljub majhnosti in vsem oviram preživela.

Turčija jih ne priznava

Sodobna turška država je letos praznovala sto let. Katoliška cerkev v Turčiji pa še vedno ni pravno priznana, nima pravnega statusa. To pomeni administrativne težave, velike težave v preživljanju in ekonomski samostojnosti. Ne morejo denimo imeti v lasti nobene nepremičnine, niti kupiti ali registrirati avtomobila na ime škofije ali župnije. Tako denimo z veliko težavo pridobivajo dovoljenja za nujno obnovo cerkva, ki so bile porušene v potresih, ki so prizadeli Turčijo. Kot kaže, bo potrebnih še veliko prizadevanj, da bi morda enkrat prišli do podobnih pravic, kot jih imajo verske skupnosti v Evropi.

Nadškof in predsednik Turške škofovske konference mora vzdrževati stike z Vatikanom in različnimi kongregacijami ter drugimi verskimi skupnostmi. Med prvimi se je odzval tudi povabilu na lansko medversko srečanje v Kopru, forum za dialog in mir na Balkanu, na katerem so se zbrali in se povezali najvišji predstavniki katoliških, pravoslavnih in luteranskih cerkva ter islamske in judovske skupnosti iz Slovenije in z Balkana. »Največja ovira za mir na svetu je človeška sebičnost in hotenje, da si človek hoče podrediti bližnjega in vzeti njegovo lastnino,« je poudaril junija v Kopru. Kmetec, ki je študiral teologijo in filozofijo, je leta 2010 doktoriral iz teologije na Univerzi v Ljubljani prav na področju medverskega dialoga.