Začelo se je z razmišljanjem, kaj bi se zgodilo s Slovensko cesto, če bi jo po vsej dolžini poslikali z vzorcem v obliki prečno postavljene zebre. Spočetka grafično zamisel skupnega prometnega prostora je kolegica razvila v svoji diplomi. To je bilo pred več kot 25 leti, ko smo se po Slovenski še prevažali z avti mimo nebotičnikov. Mnoge kolege je tedaj še fasciniral velemestni utrip pretakanja avtomobilov po štiripasovni cesti, kjer se parkirati ni dalo, pešci so bili potisnjeni pod arkade, vožnja s kolesi pa prepovedana. Zaradi obupnih razmer se je sčasoma le razvila razprava, ali naj pod glavno cesto zgradimo predor za avte, naj jo zapremo ali skoznjo ohranimo vsaj nekaj motornega prometa. Priložnost se je ponudila v času prvega predsedovanja EU, ko naj bi že zaradi imena glavne ulice glavnega mesta tam za malo denarja vsaj nekaj uredili. Začasno, vendar v upanju, da bo od tistega vsaj nekaj ostalo, če ne drugega, vsaj spomin na novo izkušnjo. Na ploščadih ob cesti smo razpostavili klopi, zasadili drevesa, uprizorili razne dogodke. Za kaj več ni bilo niti denarja niti volje, čeprav se je celo slavni arhitekt Rem Koolhaas ponujal, da tam postavi svoj EU-paviljon. Bilo pa je usodno, da smo si upali narisati 300 metrov dolgo talno grafiko iz tiste diplome. Kolegica je doživela svojo prvo veliko realizacijo, vozniki pa novo izkušnjo, ko so začeli nagonsko voziti bolj počasi v strahu, da vozijo po zebri.
Razmišljanja o tem, kako preoblikovati zanikrno tranzitno cesto v ulico, so se potem vendarle začela širiti, ljudje so začutili, da ni več poti nazaj. Sprememba ces...