Leta 2018 je Amir Alibabić postal predsednik DŠIS-a, saj si je želel delovati na področju invalidskih pravic in opolnomočiti ostale študente invalide. Od mladih bi si želel še več družbene aktivacije, »da dvignejo glas in povejo, kaj želijo«. »Študentje invalidi smo specifična skupina ljudi, ker smo mladi, aktivni invalidi in v nekem zanosu.« Obenem pa so, po Amirjevem pripovedovanju, specifični tudi zato, ker se težje izpostavijo.
Delo za študentsko organizacijo od predsednika zahteva vsaj tri ure dnevno, nanj se obrača veliko ljudi, komunicira s pisarno, ima sestanke, intervjuje in sodeluje pri izvajanju različnih programov. V društvu članom in članicam nudijo izobraževalne, kulturne, športne in družabne dejavnosti doma in v tujini ter brezplačen prevoz s prilagojenimi vozili. Obenem svetujejo in nudijo pomoč glede študijskih in tudi širše življenjskih razmer.
Ples, to sem jaz
Amir zase pravi, da je tekmovalen človek. Ne mara vljudnostnega odzivanja ali pokroviteljstva do invalidnih ljudi, ki ga velikokrat opazi. Tudi ne pomilovanja v smislu »saj bom jaz naredil namesto tebe, tebi je težko«. »Ja, imam svojo invalidnost, pri šestih letih sem zaradi padca doživel možgansko kap, od takrat sem na invalidskem vozičku. Ampak razvijam se normalno. Vem, kdo sem, kaj hočem. Res je, imam svoje omejitve, a to še ne pomeni, da sem drugorazredna oseba. Imamo iste potrebe, iste občutke, ista hotenja, samo fizično stanje je drugačno.« Tudi zaradi stigme, ki je še vedno prisotna v družbi, želi Amir dokazati, da so tudi invalidne osebe uspešne v športu, pri študiju, karieri, v življenju.
Tekmovalnost mu zagotovo pride prav tudi pri plesu, s katerim se je prvič prav tako srečal prek društva. Po prvi plesni delavnici, ki so jo priredili v društvu, se je vpisal na trening v plesni klub Zebra. V Sloveniji se edini ukvarjajo s para plesom, plesom na vozičkih. Na prvem treningu je nekaj v njemu kliknilo. »Ples, to sem jaz. To hočem početi v življenju.«
Že od majhnega je užival v glasbi, v petju pod tušem, v plesu … V plesnem klubu pa je prvič dobil možnost, da se svoji strasti tudi profesionalno posveti.
Pred osmimi leti ni bilo nobenega plesalca ali plesalke, ki bi tekmovala na električnem invalidskem vozičku. »Če so bili kakšni poskusi na uradnih tekmah, se na najvišjih stopnjah tekmovanj, plesalci niso odločili za udeležbo. Vedeli so, da bodo zadnji.«
Amir pa se je odločil, da bo tekmoval. Rad se dokazuje sebi in drugim, vendar je bilo njegovo vodilo vedno najprej veselje in užitek. »Moj cilj je plesati, se pokazati takšen, kot sem. Hotel pa sem tudi pokazati, da je to mogoče, če je dovolj volje in truda. Uspelo mi je.« Zdaj tekmuje v kategoriji standardnih in latinskoameriških plesov pa tudi v prostem slogu tako na evropskih kot mednarodnih prvenstvih. Zelo vesel je tudi tega, da se zdaj na mednarodnem nivoju pripravlja oblikovanje posebne kategorije za plesalce na električnih vozičkih.
»Če je nekdo z nami, govorijo z njim«
Društvo študentov invalidov je bilo na pobudo študentov invalidov ustanovljeno leta 1996. Zdaj šteje že okrog dvesto članov. V Sloveniji imamo zakonodajne okvire, ki za mlade s posebnimi potrebami poskrbijo v osnovnih in srednjih šolah. V Kamniku je na primer internat posebej prilagojen dijakom invalidom. Društvo pa je bilo ustanovljeno z namenom, da bi bili tudi študentje invalidi lahko skupaj z ostalimi, bi torej bivali v študentskih domovih in obiskovali fakultete, ne pa ostajali v institucijah ali se nadaljnjemu šolanju celo odpovedali.
V pogovor o nastanku društva se vključi tudi Miha Kosi, svetovalec v DŠIS, ki je bil zraven pri ustanavljanju društva. »Povezali smo se skupina dijakov, ki je zaključila srednjo šolo v Kamniku, in nekateri, ki smo prišli iz rednih srednjih šol. Najprej smo ustanovili klub, potem smo se preoblikovali v društvo, da bi se med seboj povezovali in zastopali interese študentov s posebnimi potrebami.« Želeli so doseči, da bi fakultete postale zanje bolj dostopne, ne le v fizičnem smislu, temveč tudi v smislu prilagojenosti študija.
V širšem smislu so bili v petindvajsetih letih po nastanku društva narejeni veliki koraki in tudi oni so bili kamenček v mozaiku teh sprememb. Stavbe fakultete, predavalnice, in sanitarije so postale fizično bolj dostopne. Naslednji večji dosežek je bil imenovanje pooblaščenih oseb za področje in problematiko študentov s posebnimi potrebami s strani fakultet. Prek različnih pravilnikov univerz in kasneje tudi pravilnika na nacionalni ravni se je uredil status študenta s posebnimi potrebami. Izboljšale so se tudi vsebinske prilagoditve pri predavanjih, vajah, študijskem gradivu in opravljanju drugih obveznosti. »Življenje študentov se je zelo integriralo v neka obstoječa študentska življenja,« kot velik dosežek izpostavi Miha Kosi.
S konkretnimi spremembami na področju pravic ljudi s posebnimi potrebami se spreminja tudi mentaliteta in odnos ljudi, čeprav se včasih zdi, da počasneje. Ljudje še vedno težko pristopijo do invalidnih oseb. »Če je nekdo z nami, denimo asistenti, se pogovarjajo z njimi, ne z nami. Njih sprašujejo, če smo lačni ali žejni,« izkušnje opisuje Amir Alibabić. Tak odnos, ki se na videz morda zdi zanemarljiv, pa lahko zelo vpliva na človekovo razpoloženje in samodojemanje.
»Ko vidijo invalidno in 'običajno' osebo, se v ljudeh še vedno zbudi občutek drugačnosti. Drugače se obnašajo. To nam ni všeč, ne delajte tega. Če želite pomagati, vprašajte. Komunikacija je ključna.«
Sicer se ozaveščenost ljudi spreminja na bolje, dodaja Miha Kosi. »Sploh ljudje v večjih mestih se učijo, kako pristopiti, da niso pokroviteljski ali da se ne izogibajo. Treba je najti srednjo pot.«
Amir Alibabić verjame v destigmatiziran svet, kjer fizična stanja ne bodo pomembna, ravno tako ne, kakšne spolne usmerjenosti je kdo in podobno. »Gradimo vključujočo družbo, v moji zavesti to je ideal, in delam v to smer.«
Društvo študentov invalidov Slovenije
Podprite društvo tako, da postanete njihovi simpatizerji, invalidne osebe, ki želite študirati, pa ste seveda vabljene na obisk. Na društvu vodijo delavnice za bodoče bruce, kjer razložijo vse o prehodu iz srednje šole na študijsko raven, pomagajo pri pridobivanju statusov, urejanju bivanja in drugo. Društvo lahko podprete tudi finančno, tako da jim namenite svoj odstotek dohodnine.
Obrazi nevladnikov
Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam prestavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizadeva, da bi bila naša družba lepša in bolj prijazna.
