Kritika: Ritmična bohotnost

V preteklih letih smo že spoznali Festivalski orkester iz Budimpešte kot izstopajoče izvajalsko telo, na tokratnem koncertu pa so novi gosti iz madžarske prestolnice, člani Madžarskega nacionalnega orkestra, dokazali, da ne zaostajajo za svojimi bolj razvpitimi kolegi in da mora biti glasbeno življenje v Budimpešti na izrazito visoki ravni. Orkester se ponaša s precej izrazitimi solisti, med katerimi po svoji mehkobi izstopa prva oboa, z izjemnim melodičnim darom prva trobenta in z značilnim lesenim prizvenom tudi prvi klarinet. Celotna zvočnost orkestra je urejena, lahko smiselno raste, morda pa kje na kakem kotu zmanjka kak odstotek zvočne elegance. Ob izbranem programu se je slednje izkazalo kot manj pomembno, najbrž tudi zaradi značilnega vodstva dirigentke Alevtine Ioffe. Ta je že v začetnih odlomkih baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva pokazala predvsem svoj izjemni posluh za ritmično pregnantnost. V povezavi s takšno izstopajočo glasbeniško držo je najbrž izbrala tudi odseke, ki so praktično vsi živeli od močnega ritmičnega utripanja. Ioffejeva je v svojem branju izrazito neoklasicistična, poudarja ritmični brio, ki ga na najbolj izpostavljenih mestih odpira mogočnemu orkestrskemu zvoku, ki lahko zazveni v raznoterih barvah. Mogoče je bilo čutiti močno telesno, baletno prezenco, nato tudi formalno urejenost, manj pa agogično raznolikost, na kar je še posebej opozorila izvedba balkonske scene, ki bi morda lahko premogla več poetične razvezanosti.