Po kolapsu slovenskega gospodarstva, ki je nastal po veseljačenju prve Janševe vlade po letu 2008, je sledil tudi propad slovenskih bank. Vsi tako imenovani »izkoriščevalski vagoni« so morali prispevati ogromne milijarde evrov in se sprijazniti s padcem življenjskega standarda, da so sanirali zavoženo gospodarstvo. To gospodarstvo pa so takrat vodili isti gospodarstveniki in tajkuni, ki danes zopet dvigujejo glas in kažejo s prstom na nas, to je na izkoriščevalce, ki smo jih ne dolgo nazaj reševali.
Te gospodarske in podjetniške lobistične organizacije kažejo s prstom na državo, da jih preveč obdavčuje in da je tudi delo preveč obdavčeno. Treba je omeniti, da se z davki in prispevki napajajo storitve države, ki so namenjene predvsem njenim državljanom, od zdravstva, pokojnin, kulture, sociale, investicij javnega pomena in še mnogo drugega. Vsakemu odraslemu človeku je jasno, da je nivo družbenega in socialnega stanja v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih zelo padel. Na drugi strani pa je nezakonito privatiziranje našega premoženja s strani nekaterih teh lobistov in tajkunov preseglo vse meje. Danes so te lobistične skupine vrhunsko organizirane in imajo vpliv na vseh nivojih upravljanja države. Politika in državljani smo v celoti v njihovem primežu.
Mnogokrat je bilo v medijih in strokovnih člankih prikazano, da Slovenija glede obdavčitev ne izstopa v EU, nahajamo se nekje v zlati sredini. Tudi delo je manj obdavčeno kot v mnogih zahodnih državah, sedaj pa nam podjetniki za primerjavo dajejo Hrvaško, kjer je politika pred volitvami v paniki sprejela nekaj ukrepov, ki jih bodo po volitvah morali državljani drago plačati za nazaj. Vprašajmo se, zakaj se ne primerjamo z državami, ki so nam za zgled, kot na primer Avstrija, Nemčija, Belgija, skandinavske države. Seveda ne, saj smo v primerjavi z njimi manj obdavčeni ali pa vsaj primerljivi.
Dnevno se pri nas dogajajo afere, ko se prepirajo gospodarstveniki glede državnega sofinanciranja z nepovratnimi sredstvi. Ta nepovratna sredstva in subvencije so pravi virus in leglo potuhe ter nemorale. Značilno je, da se v mnogo primerih pojavljajo eni in isti obrazi, ki na eni strani »fehtajo« za nepovratne milijone, na drugi strani pa negodujejo zaradi previsokih davkov. Ja, od kje pa se naj naberejo vsi ti milijoni, ki gredo že v milijarde, če ne ravno iz davkov? Matematika je vendar popolnoma jasna. Naj omenim še, da v prejšnji državi podjetja niso bila deležna takšnega »zastonjkarskega« financiranja. Za investicije so se podjetja napajala iz lastne akumulacije in kreditov, ki so bili sicer ugodni, vendar so služili razvoju celotne družbe.
Očitno je pri nas potreben družbeni dogovor, kjer si bomo zadali dolgoročne cilje razvoja družbe in postavili razmejitev med javnim in zasebnim. Žal javni interes (državljani) zadnjih trideset let izgublja v korist privatnih interesov, kar je posledica neoliberalne politike in ureditve naše države. Do kdaj še?
Gorazd Cuznar, Črnomelj
